Obdana s povštri okoli sebe, svetloba sveče tudi tokrat ne ostaja pozabljena 🙂 na moji desni, kakopak. »Rulete« sem si dvignila zato, da lahko lovim zvezde na nebu – ampak zaman. Oranžna meglica na nebu mi ne pusti do njih. Sicer meglenega oblaka ni nad Ljubljano, je pa mraz. Mraz, ki se letos kar ne konča. Pri nas so tulipani na različnih kosih pohištva. 🙂 Sama si na skrivaj predstavljam začetek pomladi. Ha – tudi zaman. Zvoki avtomobilskih mokrih gum pod mano mi niso všeč, raje bi na odprti terasi poslušala kakšen divji koncert iz Metelkove (tudi če ga ne bi razumela in bi se spraševala, kdo za vraga posluša to dretje?! Haha.) Čeprav včasih pa pozitivno preseneti. Poletje, kje si? Za enkrat se bom zadovoljila z rožami po stanovanju in čakala… na sonce in tople rumene žarke.
Fanta,… danes bom pisala za vaju. Pravzaprav sem zapise začela pisat takrat, ko si ti Oskar imel nogico tako veliko kot moj mezinček. Zdaj pa te že vpisujemo v šolo. Še sama ne morem verjet. Ti zapisi so tako ali tako nastajali zate oziroma za vaju. Zdaj sta že dva. Ne bom zopet jamrala kako čas beži, ampak se bom samo čudila. V prvi razred, no!!! Pa kdaj?!
Spominjam se trenutka, ko sem bila noseča in sva z Rokom klepetala med vožnjo. Predstavljala sva si človeka na zadnjemu sedežu. Kako to sploh bo? Kakšen bo? Kako bo kasneje govoril? Kakšne oči bo imel? Komu bo podoben? Rekla sva si, da se bova čudila temu pojavu otroka vsak dan. Nikoli se nočeva navaditi in biti starša, ki jima je otrok samoumeven. Rekla sva si: »Čuditi se morava do konca. On je pol mene in pol tebe. A si ga predstavljaš?« Neeee, nihče od naju si ga ni. Spomnim se prvega odhoda od doma. Petkrat sva se vrnila nazaj in se odpravljala kot polža in človeka brez izkušenj in znanja kaj rabiva sploh za na pot. Aja, šli smo pa na obalo. Porabili smo približno 2 uri, da smo se spokali od doma in itak smo bili samo eno uro dol, ker je bilo treba nazaj. Haha. Skratka, želim povedati, da sva se kot v neznano podala v družino, ki je sploh še nisva načrtovala. Kako že pravijo? Življenje se ti zgodi takrat, ko si zaposlen in delaš plane za naprej. No, midva sva tipičen primer tega! J No… napolnila se je lupinica, kasneje stol, nato še malo večji stol na katerem sedaj sedi 6-letni fantek. Fantek bistrega pogleda z ogromnimi črnimi očali, ki jih je sprejel kot da so njegovo srce. Fantek, ki je sam vrgel dudo stran, in fantek, ki se niti enkrat ni polulal v posteljo. Fantek, ki od svojega četrtega meseca spi celo noč. Tako posebna oseba, iz katere žari komet, takšen komet, ki mi ni še prav jasen. Tebi je zdrdrati abecedo in peti himno mačji kašelj. Že kot mali cici si to vse znal. Barve, znamke avtomobilov, seštevati in podobne reči. Zate je vse od vedno bilo tako resno in tako realno. Nisem čisto prepričana, če si boš dovolil sanjati, ampak dovoli si! Razumljivo in poslušno dete, ki velikokrat izziva (svojega brata; o tem kasneje). Njegova bistrost in vprašanja me včasih vržejo na rit, njegova motorika in meča na nogah me vsakič znova šokirajo. 🙂 Te dni sem veliko jokala. Zakaj? Opazovala sem ga na smučišču kako smuča, kako zavija in kako skače čez hribčke. Kako se ponosno hvali in mi kaže, kaj vse se je naučil… In kako bo on mene naučil. Razlagal mi je kot gospodič. Nimam pojma zakaj, ampak jaz sem bila vsakič znova solzna. Smo vse mame takšne? Čudni občutki so me oblivali, ko sem ga opazovala. Tako ponosno sem ga opazovala, waw. Strah me je, ko ga bom videla, kako koraka v prvi razred. Bom kupila paket robcev, haha. To malo dete, kam si šlo?
In potem si prišel ti. Načrtovan! 🙂 Izak Svarun. Najbolj kričeč dojenček na planetu, ob tebi sem doživela kolaps. Dobesedno sem se enkrat plazila po rokah iz dnevne sobe do kopalnice. Saj veste tisti časi, ko sem bila veliko sama z obema. En na »joški«, drugi je pa pel himno zraven in spraševal vse, kar se spraševati da. Aja, če smo spali? Ha… Izak, ti dragi moj cici nisi spal leto in pol. Včasih sem jokala in si, medtem ko sem te nosila gor in dol po sobi pela: »Kdaj bo že mimo, kdaj bo že mimo?« In glej… že je mimo, jokica si pa še vedno. Velik in močan fantek. Včasih se še sama sprašujem, kako za vraga sem rodila skoraj 4-kilskega dojenčka. Spremljal te je jok, obenem pa nagajive oči in obraz poln smeha. Rastel si in rasteš kot goba. Zate je vsaka barva zelena in vse, kar zdaj narediš, ti je smešno. Črke so ti vse iste in tvoj brat je zate svet. Trudiš se biti kopija starejšega idola, ampak ti si tako smešen. Skočiš v vsako lužo na tleh za razilko od Oskarja, ki gre mimo nje. V naš trio si prinesel en kup smeha in en kup cartanja, ki ga pri tvojem bratu nismo bili deležni. Hvala ti. Si kot mala muca in svoje mimi (dude) ne daš, pa čeprav se trikrat na dan odločiš, da jo danes pa res daš ptičku ali pa jo vržeš v smeti. Ti pa boš definitivno sanjal. In prav je tako. Tvoje velike oči iščejo lumparije, tvoji zobki, ki so tako narazen, pa se smejejo širnemu svetu. In svet se ti smeje nazaj. Tebi je pač vseeno in ne ubogaš, ker pač enostavno ne. Brat te iz dneva v dan izziva in postavlja pred različne skušnjave, ki jim strumno slediš. Borba in tekmovalnost med vama je neverjetna. Eden brez drugega pa ne znata živeti. Dar govora imata pa oba, le po komu, ha? Na začetku smo se bali, da sploh ne boš govoril… ker je Oskar klepetal še skoraj preden je shodil… ti, ti pa si momljal, ampak ko se ti je odprlo… te človek enostavno ne more ustaviti. 🙂 Fantek, ki mi je dal toliko ljubezni, ki je svet sploh ne premore.
Včasih imam glavo tako polno vprašanj, tako polna imam ušesa, v katerih mi odmevata dva mala glaska. Dobesedno tako polno, da bi se sem pa tja zaletela z glavo v zid. 🙂 Ko vaju poberem v vrtcu imata toliko zgodbic, ki jih z veseljem delita z mano, da se sprašujem: »Od kje nooooo? A nista niti malo utrujena od celega dneva?« Opazovati vaju, opazovati otroško bratsko odraščanje, je nekaj, kar si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom doživela. Vidva sta življenje. Nepopisan list, ki se piše pred mojimi očmi. Verjamem, da vsak starš ve, o čem govorim. Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela otroke… »overall« sem bila še sama odrasel otrok, ko sem dobila prvega otroka. No, še vedno sem. 🙂 In želim ostati za vedno. Hvaležna sem za trenutke, ki jih imam z vama. Hvaležna sem za neprespane noči, ki sta mi jih dala. Hvaležna sem, da sem lahko mama. Takšna mama, ki verjamem, da je za vaju najboljša. Tista mama, ki teži, da se ne paca po stanovanju z mastnimi rokami, ker nisem vajina služkinja. 🙂 Tista mama, ki ne dovoli igrati igric (in se boji, kaj bo družba prinesla), ampak vseeno tista mama, katera skače z vama po postelji in vama bere pravljice. Tista mama, ki spodbuja počenjanje neumnosti in vama na skrivaj sem pa tja deli sladkarije. In tista, ki se z vama podi s kolesi in skače po trampolinu. Predvsem pa tista mama, ki je vajina prijateljica, in bi pregriznila vsakega, ki vaju grdo pogleda. 🙂 Pa tudi takšna, ki vaju uči, da se puncam prinese rožice in tista, ki ji srce bije za vaju. Upam, da bom mama, za katero bosta rekla: »Ta pa je bila od dobrega hudiča.« 🙂
Želim pokazati, kako zelo sem ponosna na oba. Verjamem, da vsak otrok rabi starše, polne ljubezni. Vseeno pa starše, ki ju vodijo v svet… ne preveč pocukrano in ne preveč »vtaknjeno vse v rit«. Realno, pridno, ljubeznivo, ampak noro. Predvsem tako, da stvari niso samoumevne, ampak si jih je potrebno zaslužiti. Ljubezen je tukaj za otroke, kaj in kako pa jih naučimo, je pa odvisno od nas. Smo zrcalo otrokom. Naj bo to zrcalo takšno, kot bi si želeli vi.
Do naslednjič…
Ni komentarjev