Veliko oranžno sonce pred mano tone v morje, barve se prelivajo kot da bi nekdo vlekel črte iz barvne palete sem ter tja. Pogled iz terase je naravnost čudovit. Morje je kot ‘ogledalo’ in nekaj čolničkov si daje duška in vijuga gor in dol. Odkar ‘vejkam’, ko zagledam tako krasno podlago me popade,da bi se podala na morje in šibala 🙂 … dokler nebi padla od bolečin v ramenih :). Veter se umirja in ribiči počasi pripravljajo barke za nočni lov. Vonj borovcev me znova in vedno očara. Zvok morja, ki tleskne v skalo in se odbije nazaj je kot balzam za dušo. Takrat, ko otroci spijo in dejansko to slišim :)! Črički godejo svoj koncert … Toliko zvokov mi odmeva v ušesih, jaz pa samo sedim … sedim in poslušam. Hvaležna,da slišim …
Načeloma so moji blogi vedno pozitivni, no vsaj tako mislim. Pa saj ne da te misli ne bodo pozitivne … bodo pač realne … Nekateri trenutki v preteklih dneh so me popeljali do takšnega premlevanja, ko sem imela malo časa zase ali pa kar vmes …
Kako je življenje v resnici hitro minljivo in kako se v trenutku lahko vse spremeni. Kako se ti lahko podre vse … Odločila sem se, da o teh stvareh pač ne bom več razmišljala ampak napisala pa bom da zaključim misli 🙂 … Življenje je kruto. Je lepo če si ga narediš in če imaš srečo,voljo. Ampak na koncu je kruto. Ja vsi umremo. Sami. Nobena ljubljena oseba ne gre s tabo, ugasneš kot stara televizija in te ni. Svet deluje dalje. Ptice letijo naprej, otroci se rojevajo in se veselimo. Morje udarja v skale, sonce zahaja, sneg pada, ptički žvrgolijo in črički godejo. Moje prekrasne rože cvetijo naprej … ljudje se kregajo in so jezni en na drugega … Zakaj? … Drugi se smejijo in uživajo čas na zemlji, se ljubijo … eni jočejo, so razočarani … Medtem, ko drugi ugašajo … In jih ni več … …. Vsi ugašamo … Ta prelepi svet in trenutki na njem pa meljejo naprej. Tebe pa ni. Težko je tistim, ki ostanejo. Ostanejo ti spomini in toplota v srcu. Tisti, ki ugasne pa najbrž le zaspi? Te opazuje?
Narejeni smo za lepe trenutke, narejeni smo zato ,da si spomine utisnemo v srce in jih hranimo, če nam kdo ugasne. Zakaj je toliko hudobije na tej lepi zemlji, na kateri smo zato da jo občudujemo iz vseh kotov,ker je tako veličastna in lepa. Tu je za nas … da si ustvarjamo spomine in živimo tiste sanje, ki jih imamo. Da živimo za otroke, ki jih naredimo in jih konec koncev podamo v krut svet. Ustvarjajmo spomine in kvalitetno živimo čas s tistimi, ki nam največ pomenijo … Res bi bilo nevrjetno, če bi znali dejansko živeti po temu : Živi dan, kot da je tvoj zadnji! Kaj vse bi naredili in kako bi dejansko noro živeli! Vem,da je lahko pametovati ampak to izpeljati … je pa malo težje. Pa vseeno … Dajmo se vsaj malenkost potruditi in živeti, kot bi zadnji dan … Zadnji dan na zemlji! ...
Naj bo kratko, saj vsi vemo o čem govorim … Naj bo le ‘tizr’ za lepše življenje pa ne razmišljajmo o tem. Blah & Čin!
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca 🙂 ! …
