Zvok večernega morja je zamenjal zvok mesta. Namesto udarcev valov v skale, slišim vlake in njihove bremze. Namesto toplega zraka, čutim in voham zimo. Po mislih mi teka miljon stvari pa vseeno čutim, da me prsti srbijo … Hotela sem že kaj poprijeti za računalnik na dopustu ampak nekako mi je domača terasa v večernih urah bolj namenjena. Ko mali škratje zaprejo svoje radovedne učke, si vzamem čas … Ko naš ati zopet zapakira ‘kufre’ in nas zapusti … je čas, za tipkanje 🙂 .
Življenje kot ga poznamo … Konstantno pakiranje iz kufra v kufer. Konstantno planiranje dni kaj bomo, ko bomo zopet skupaj. Včasih se nam prav smejim … že, ko se vrata doma zaprejo se prične akcija. Pranje, sušenje, prelaganje stvari, gledanje seznama ali je vse spakirano, njegove kljukice na listih ali ima vse potrebno … Žalostne oči malega Oja in vprašnje : A spet greš? Kolikokrat še prespim? Ravno pride pa že gre … Ostanemo mi trije, trije mušketirji … Jaz že hitim razmišljati kako jima popestriti dni, ko bomo sami … da ne opazita, da nekdo v njuni bljižini manjka … Priklopljena na 320 bi rekla moja mama 🙂 in že drvim sem in tja. Na tržnico po domačo zelenjavo, sproti v glavi menije za kuho … planiram obiske pri prijateljih, igriščih, igralnicah … Črtati dni, da bo spet doma … Ni konca. Pa vseeno živeti za trenutke, ko smo skupaj. Opazovati nasmehe v malih radovednih očeh, ki hrepenijo po novem in konstantni akciji … Tiste trenutke, ko ga ni … preživeti z mislimi v spominih, ki smo jih pretekle dni naredili skupaj.
Se smejati sebi in svojim prigodam, ko se mi zgodijo medtem, ko sem sama …
Danes sem se odločila, da ne bom kuhala in se samozavestno odpravila v gostilno na kosilo. Z njima … Ja, sama 🙂 . Z enimi skoraj 4. letnikom in enim 6 mesečnikom. Starejši govori kot raztrgan ‘dohtar’ in ga je povsod veliko, samo tam kjer bi moral biti ga ni. Če je potrebno sedeti na stolu je on pod mizo … če je potrebno jesti … on kar na enkrat ni več lačen. Če je potrebno biti sekundo tiho, je to cel podvig. Toliko govori, da včasih še svojih misli ne slišim. Veselo naročim njegovo juhico,ki jo ima rad in poprimemo za žlico. Stanje v vozičku je bilo umirjeno in nasmejano ( hvala bogu ) … in seveda predragi O reče, da ga tišči lulat in,da gre sam. Ok, ga pustim … ker je domača gostilna in nam je okolje znano. Ko prileti ven iz stranišča, se na ves glas čez celo gostilno zadere : Mami, mene zdaj še kakat! Krasno! Gostilna polna, natakarji letijo sem ter tja, stanje v vozičku se iz mirnega vzdušja prelevi v začetek joka in ritanja v vozičku … drugi me gleda, da pač … mami mene kakat! Jaz lačna, za umret! Žlico tlačim v usta medtem, ko se trikrat opečem … Kaj zdaj? Letim za njim , ko drugega potolažim ( na srečo sedeli blizu wcja ), pridem na stranišče, me predragi moj sine pogleda z nagajivimi očmi in reče : ma saj se samo hecam sploh me ne ( medtem, ko je bil že cel nag na stranišču ) Aaaaaaa 🙂 …. Letim nazaj, mali I. opazuje okolico, natakarica se mi zasmeji ( češ sem opzaila frko in popazila na situacijo – hvala bogu za prijazne ljudi ). Kakorkoli … zaključek : Mami meni ta juha sploh ni dobra …. in moja usta so bila že tako ali tako zelo dobro opečena, da me je apetit minil … Vse skupaj je ostalo na krožniku in odpravili smo se proti domu in poprijela sem za lonec, kaj pa 🙂 ?
Življenje z dvemi škrati je precej razburljivo in pestro … Ampak jaz se bom še vedno samozavestno sama odpravljala v boj za zgodbami in se ob tem lačno smejala 🙂 …
Tu je pa le utrinek nečesa … kar niti tona denarja ne more kupiti! Cenite trenutke … in se smejte!
Do naslednjič …
T.
Ni komentarjev