Pogled nad mestom je nekaj za kar sem hvaležna, da je Ljubljana moje mesto! Hrup pod mano je enkraten. Zvoki se raztezajo v petje po tirnicah, avtomobilih,motorjih,rešilcih. Spet zaslišim utrip mesta pod mano, ker je končno prišel večer da sem se ‘usidrala’ v moje korito na terasi. Vidim luči v stavbah – koliko različnih življenj … Koliko različnih misli … koliko različne ljubezni in sovraštva … koliko različnih duš … Waw! In končno voham kanček pomladi, nos mi je kar hvaležen … Pogled v zvezde … Pogrešala sem to!
Te dni je moje razmišljanje odneslo tja v davne čase, ker sem zasledila napetosti v Koreji. Pričela sem razmišljati kako je bilo med vojno … Kako so države bile drugačne in kako je sedaj vse drugače … Kako se je na stotine moških podalo v boj, v boj za svojo državo. Kako spoštovanje do svoje domovine je bilo takrat in kakšno navdušenje nad vodjo države. Kako so moški za sabo pustili svoje drage in se podali na pot z mislijo, da se vrnejo ampak niso bili prepričani … da bodo prišli nazaj … Kako so ženske čakale doma na pismo, ali še živi … Gledale skozi okno ali se bo pripeljal avto kateri bo naznanil novico, da jih več ni … Hrepenele za ljubljenim …Grozno obdobje se je raztezalo nad to okroglo zemljo takrat … Ne predstavljam si, da bi se kaj takega zgodilo … Da bi pričeli z shranjevanjem hrane za hude čase in bili pripravljeni za pobeg v zaklonišče … Toliko napetosti med ljudmi … Med istimi ljudmi na svetu, vsi rojeni tu, vsi enaki … ampak vsi tako drugačni. Ne razumem človeka kateri si je želel rdečo zemljo … Ne razumem medsebojnih odnosov želnjih po grdem … Razumem pa pogumne ljudi kateri so branili svoje, ker so nasprotniki udarili … in pogumne ženske katere so svoje sinove, može pustile v boj … Vredni so vsakega spoštovanja. Še vedno bi se jim morali klanjati. Roko na srce ampak če bi se sedaj to pripetilo si ne predstavljam da bi večina fantov odšla branit ozemlje … Več je bilo poguma takrat. Ko pogledam mojega očeta in brata, mojega Roka in Oskarja … Bi sama odreagirala tako, da bi jih lastoročno zvlekla v jamo in čakala, da mine … Če mi nebi dovolili bi se pa namaskirala v nasprotni spol 🙂 in odšla z njimi v boj! Ne predstavljam si, da bi bila ena izmed tisti pogumnih žensk katere čakajo na vrnitev. Prej bi zbrala pogum in zgrabila orožje ter z dretjem napadla. Da bi ostala pa brez štirih najpomembnejših moških pa nebi prenesla. Nikoli! In mislim, da je še ena ženska v družini istega mnenja kot sem sama … Moja mami 🙂 !
Kapo dol vsem tistim pogumnim pa naj je moški ali ženska … Upam, da se je naša okrogla zemlja umirila in da so se z leti naučili, da se vse da rešit … No sicer vem, da najbrž ne. Ampak vseeno … Upanje umre zadnje pravijo :)! Naj naša zemlja žari v soju barvnih luči in ne rdeče teme …
Vam pa en krasen dan in naj mine z mislijo v kako krasnem obdobju živimo!
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca 
! …
