Veliki moder medvedek me gleda iz police pred mano ovit v olimpijski šal, katerega mi ga je podaril dragi … Vonj po vročini in poletni nevihti me spremlja, slišim rahel ropot klime … Ležim sredi moje domače postelje z nogami v ‘ luftu’ pri starših in uživam, čeprav utrujena … sem poprijela za mojega belega lepotca in začela udarjati po tipkovnici. Prvič po noči pred poroko sem zopet tu, sama … Sama le za en dan, funny feeling and i like it! Wife and mother but still feels so good to be at parents house 🙂 … Ampak seveda pogrešam možeka, ki se mi kmalu pridruži … Najmlajši je pa že tu :)! Razžalostil me je pogled, da si mojega zadnjega bloga nisem shranila … Govoril je o najini prekrasni poroki in dnevih po poroki … in seveda o življenju nekje pod palmo 🙂 ter današnji mentaliteti tukaj. Tako,da sem se odločila, da ga nič ne bom obnavljala ampak počakala trenutek, ko bom v tistem ‘moodu’ za takšno pisanje …
Kaj me je pa pritegnilo, da sem poprijela za ‘leptop’ … Včerajšna nočna mora in današnja pot v avtu … O moji nočni mori nebi preveč razglabljala, ker me strese ko se spomnem … Lovil nas je tsunami … In današnji sodni dan, ko sem bila v avtu … Kako je nora ta zemlja, kako v ušesih odmeva grom in kako se oči svetijo, ko udari strela … Kako dežne kaplje noro padajo brez nadzora, kako lahko val poruši vse kar vidi pred sabo, kako potres zgladi tla z zemljo … Včasih si želim sedeti nekje nad zemljo in opazovati kaj vse se dogaja okrog nje in na njej … Ali se pa ‘ potopit ‘ v notranjost naše gromozanske ‘krogle’ in opazovati kaj vse se dogaja in koliko časa bo še zdržala pritisk nas … nas ljudi na zemlji, ki jo uničujemo iz dneva v dan bolj … Vsakič, ko začutim dan, ki mi ni prijeten se čudim in razmišljam kako je svet oziroma ta naša okrogla stvar nora … WAW! Nudi nam nora doživetja na njej … nevrjetna čustva, spomine, lepoto za oči … za moje oči so to rajske plaže, kaplice iz listov dreves, zelenje, pogled v gore … in še veliko več bi lahko naštevala … skratka vse kar je povezano z naravo! … Nudi nam pa tudi žalost, ko spremljamo kakšne naravne katastrofe so se že zgodile … Zaenkrat sem vseeno hvaležna, da sem se rodila v tej naši mali Sloveniji, katera ni izpostavljena praktično nobeni VELIKI katastrofi … Čeprav mislim, da bi se žrtvovala za življenje v raju in upala na najboljše oziroma nikoli nebi razmišljala o tem ( vsaj mislim, da ne ha ha ) …
Nekaj malega za danes … grem na svež zrak predenj padem v spanec in upam,da tokrat brez kakšne more … Vohat poletno nevihtno, ki je vseeno prijetna in se prileže na tako vroč dan … Vi pa se ozrite okrog sebe in poglejte kako smo lahko hvaležni, da vidimo vso to lepoto zemlje pa če tudi je samo drevo, kateremu vetrič razmetava listke sem ter tja … Ali vaš pogled skozi okno, če ravno niste v pisarni in je nasproti vas kakšen grd blok 🙂 … Zemlja je enostavno čudovita za naše oči, samo odpreti jih je treba!
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca 
! …
