januar 2014

Slabo počutje … Počutim se nekako tako : koža me boli kot,da je prilepljena na moje telo … kosti komaj dvigam … veke mi padajo čez oči … ampak vseeno se mi bloga … Nekaj se me loteva, čeprav hvala bogu da nisem ena tistih, ki takoj dobi vročino … Mogoče sem jo imela 2 krat v življenju, no ne bom preveč glasna,da me kaj kmalu ne doleti … Načeloma spadam k tistim ljudem, ki ne zbolijo velikokrat oziroma vsaj ne pokažejo ampak trenutno mi paše ‘jamrat’ 🙂 … Že sam pogled skozi okno …  in že me zazebe : Raznobarvne strehe pokrite z belo oddejo, sivo nizko nebo in bele snežinke, ki letijo proti zemlji … Priznam, da je lepo ja … ampak samo za kratek čas. Čeprav bi mi v času BOŽIČA in DECEMBRA bolj prijal sneg in naredil tisti pravi praznični čas … kot pa sedaj, skoraj že februarja … Ampak ok :)!

Kakorkoli zakaj se mi ravno danes bloga? Že nekaj časa se sprašujem – kot večina mladih … kaj za vraga se dogaja pri nas v državi. Vse skupaj ‘probam’ ignorirati in se izogibati ogledu dnevnika ( žalostno ampak res mi gre na živce, da mi takšne in drugačne novice pokvarijo dan in me naredijo ekstremno živčno ). Ampak seveda to ni mogoče … kakorkoli zasledim dogajanje … Trenutno občudujem Ukrajince 🙂 kako so se oni uprli sistemu in kako je nek vojak rekel : Ukrajinci ne bodo dali miru dokler ne bo država njihova oziroma dokler ne bo vsaj približno tako kot bodo oni hoteli ( pravično ) … Pa kdaj se bomo mi uprli? Nas imajo za norca, kot čredo … Kakor dirigirajo tako mi igramo. Tako me pogreje pa vem, da ne bom ničesar spremenila … Po domače povedano : Bruhajo se mi ljudje na visokih položajih, ki nimajo blage o vodenju države … Nabijajo davke in sebi nakazujejo krasne plače … Nastavljeni ljudje na položajih, ki niti približno ne vedo za kaj se gre … Kar tolkla bi po tipkovnici in vsakemu povedala kar mu gre … Ampak ne bom, ker se ‘šparam’ da ga srečam kje na cesti 🙂 čeprav tudi jaz premalo vem,da bi pametovala …. ampak mislim,da vidim dovolj in mi je jasno … Vem pa tudi, da kar se dogaja pri športu je noro … Problem Slovencev je da smo strahopetni, da nihče ne zna ‘udart po mizi’ in jih strpat dol iz vodilnega mesta in dobit poštenega, če sploh še obstaja? Smilijo se mi športniki … Res se mi … Zastopajo DRŽAVO, ZASTOPAJO SLOVENIJO … Dajejo se na pol … in kaj dobijo? Niti ene poštene obleke za na Olimpijado ( ne govorim o dizajnu ampak o materjalu ). Očitno jim je škoda malo več denarja vložit vsaj v konkreten materjal. Namesto,da bi z njimi ravnali tako kot ravnajo druge države, ne … Oni ravnajo kot,da so nepomembni … Srečni so lahko,da sploh lahko konkurirajo s svetom pri rezultatih glede na to kakšne pogoje jim omogočajo. In plačujejo si jih sami … in ne DRŽAVA, kakor nekateri mislijo. Uf če bi država omogočala to, bi bili na konju! Vse se podira pri nas … Od zdravstva do športa … Izgubiš voljo, da bi ustavrjal na svojem … zagnal mlado podjetje, zakaj že? Da ti kradljivci polovico poberejo? Jah,sigurno ja … Enostavno nimam več besed in me to tako žalosti … Tako je lepa Slovenija, tako bi lahko bila … Krasna! Pa tako ni … In kaj bomo mi? Čakali na boljši jutri? Žalostno …

Sploh ne bom več pisala, ker vrjamem,da razumete kaj sem želela povedati. Tudi sama bom čakala na boljši jutri in še naprej preklapljala kanale in se izogibala dnevniku … Kaj pa naj? Sama ne bom mogla spremeniti : NIČESAR! … Se pa zavedam,da večina mladih to počne in zato bežijo iz naše države … Namesto,da bi ustvarjali v domovini bom bežali iz domovine. Sami so to naredili … Množično izseljevanje …Ah!

No blog je nekaj podobnega kot moje počutje danes, ni vsak dan božič bi rekel moj mož :). Čeprav se jaz trudim imeti božič vsak dan pride tudi kakšen dan, kot je 1. november :)!

Imejte lep dan …

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Nešteto cerkev je pred mano, zvok vlaka in mesta me vedno impresionira. Sonce nad mano ravno prav greje in vesela sem za naše korito,da se lahko z računalnikom usidram vanj in koristim sončne žarke medtem, ko O. spi. Dan bova preživela doma,ker je bolan.

Včeraj sem po dolgem času gledala enkraten film, ki mi je dal mislit. Zopet sem pri času. Ampak ne gre brez zabeleženja v blog. Blog,ki ga bom mogoče prebirala čez 20 let in se bom smejala kako so moje misli skakale sem in tja. In se spominjala trenutkov, katerih ne bom mogla prevrteti nazaj. Vse tako hitro mine in nihče na svetu nima kakšnega časovnega stroja, ki bi prevrtel uro in leto nazaj. Tehnologija tako napreduje, tega pa  ne izumi nihče :). Sranje … Ura se vrti, meseci se vrtijo in leta se seštevajo … Film je govoril o tem kako ti lahko sekunda spremeni življenje in kako je treba dan dojeti. Zanimivo je bilo, ko je prikazovalo dan v dveh obikah … Zjutraj je zbudiš in stres se začne, služba … vlak … neprijazni ljudje …. hitenje sem ter tja … ne opziš malenkosti in nimaš časa se ozreti okoli sebe ali se nasmejat prodajalki katera te prijazno pozdravi na blagajni … vzameš stvari in že hitiš naprej, zvečer se uležeš v posteljo in ugasneš luč brez, da partnerja objameš in samo zajamraš : Ja naporen dan je bil … zaspiva. Kasneje je prikazalo isti dan z kančkom veselega momenta med vsem tem hitenjem … Živeti dan, kot da je tvoj zadnji in te jutri ne bo več. Zopet … zjutraj se zbudiš in veš,da bo naporen dan ampak se nasmeješ in dan napadeš z pozitivo, spiješ hitro jutranjo kavo, poljubiš partnerja in ‘zakričiš’ se vidiva kmalu, ljubim te … opravljaš delo v službi in imaš neprijetnega šefa kateri te spravlja v slabo volje, ko se obrne mu pokažeš jezik in se zasmejiš … hitiš nazaj na vlak, fant poleg tebe posluša ipod in zaslišiš pesem, začneš plesat in se nasmeješ in že hitiš  v trgovino z nasmehom na ustih … prodajalki se nasmeješ … lepo zahvališ …. šibaš naprej … pokličeš prijatelja, ko si na poti domov da malo poklepetaš z njim o dnevu in mu zaželiš lep dan … Prideš utrujen domou v objem partnerja, otroka, mame … kogarkoli … ga objameš in si vseeno vzameš tiste 3 minute ( ga nafilaš z tvojim pozitivnim mišljenjem ) in pokleptaš z njim … se veseliš drugega dne,ker veš da si zdrav in živ … Point filma je bil enkraten, točno tak kot jaz razmišljam. Čeprav VEM, da je težko živet tako … vem,da človek ni sposoben bit 100% vedno dobre volje in se veselit.  Ampak vsakič znova, ko vem da živim in da me čaka drug zdrav dan … Se nasmehnem in ga napadem kot, da je moj zadnji dan na tem svetu … Čeprav ure ne morem prevrteti nazaj vem, da bo življenje še dolgo in da bo vsak trenutek nekaj posebnega … Zato si probajte čim večkrat ponoviti, da … Živi dan, kot da je tvoj zadnji … Grde trenutke spremeni v lepe z humorjem, vtisni si muinute v spomin,ker jih ne boš mogel nikoli več zavrteti nazaj … Bodi prijazen do ljudi, čeprav nekateri tega niso zmožni. Ne pust,da te slaba volja in energija od drugih spravlja v slabo voljo … Pozitiva prevlada. Zavedaj se, da imaš zdrave roke in noge in lahko rušiš svet pred sabo … Prilepi si listke po stanovanju kateri te spravljajo v smeh, ko za trenutek vstopiš v svet slabe volje … Filaj sam sebe z pozitivo in boljši boš … Nevrjetno je kaj glava zmore z mislimi … Mislim,da sem sama od vedno na taki poti in lepo mi je … Naj bo lepo tudi vam!

Danes sem si dan polepšala z sedenjem v koritu na soncu in sem hvaležna za to 🙂 … Pa čeprav umiram po sprehodu in svežem zraku! Vsaka malenkost šteje :)!

Pa lep dan …

Do naslednjič!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Ljubim vonj  pomladi tudi Januarja, krasne barve na nebu na vse zgodaj in ptičji odmev v ušesih. Skoraj nepredstavljivo, da je Januar in kako je super to. Še posebno občutim na večernem sprehodu, ko me rahel topel vetrič poboža po licu. WAW! Z lahkoto se navadim na takšno zimo in podpišem takoj, sneg naj bo tam kjer mora biti : v hribih, mene pa pusti pri miru 🙂 ( govori žena smučarja ha ). Ob takih trenutkih zavidam ljudem, ki poznajo le dva letna časa … poletje in toplo deževno obdobje. Ubijala bi,da bi pri nas bila dva letna časa kot sta pomlad in poletje :)! Vem, da je nekaj narobe z to našo zemljo in najbrž nas bo hud mraz obiskal drug mesec ( sicer upam,da ne! ) amapk dejstvo je, da glede na to kako bi moralo biti, ni. Čeprav pa konec koncev saj z leti se zemlja spreminja in kdo je rekel,da bo vedno isto? Zakaj že? Da bi si vsako leto v zimskem obdobju lahko nataknila tanek plašček, škornce in spila popoldnasko kavo na terasi. Sanje :)!

Kakorkoli čisto sem zabredla z temi vremenskimi razmerami :). Po tem kratkem novoletnem počitku, ko smo bili vsi skupaj se zopet podajava na pot sama … Ta bo kar dolga, čeprav naju bo prišel pozdravit vsake toliko, da ga ravno ne pozabiva – grozno :)! Ravno včeraj,ko smo klepetali po skajpu z našo navezo v Kopru, mi je tatko rekel … kako fajn,da imaš Oskarja ob sebi … Vsaj malo manj pogrešaš oziroma razmišljaš … Ja to je res, ne tisto o pogrešanju ampak o času … Z otrokom si zabukiran 24/7 in šele po 20 uri zvečer malo zadihaš, ko zaspi … Od pripravljanja hrane, do menjanja plenic,konstantnega igranja in učenja, odgovarjanja na 500 vprašanj dnevno, do telovadbe, do brisanja tal iz minute v minuto na različnih koncih :), smejanja, preoblačenja majc ( ker se polije,ko pije ) … No skratka vsega,kar si sploh ne more človek brez otrok predstavljati, koliko enega dela ubistvu 😀 … Včasih, ko prideva domov iz službe,vrtca se ubistvu ne usedem do večera na stol – neverjetno :)! Ampak seveda tudi zaradi tega, ker sem nekakšen mali freak na čistočo oziroma bi rekel moj predragi mož : suženj stanovanju in naj si dam ‘gmh’. Najbolj zanimivo pa je to, da iz leta v leto mi postaja podoben hohohoh in ga vidim s krpo v rokah ali pa z sesalcem : Ma kaj ni za posesat :)? Ooooo je je dragi moj, kar sesaj … In vsakič,ko ga vidim z sesalcem se še bolj zaljubim … Sicer nisem prepičana če je to sploh ,mogoče :)?

Bistvo tega bloga je pa to,da odkar imam toliko dela sem najbolj srčna na svetu. Ko vidim malega škrata kako skače po stanovanju in poje, kako se loviva in mu spodrsne in prva stvar, ko zakliče je : mami,mami pomagaj … Kako se vsako minuto uči novih besed, čustev … Kako srka vase svet in informacije ( loading v male možgane 🙂 ), kako naju ima rad in kako midva obožujeva njega. Kako uživa,ko se vsi skupaj ‘cartamo’ in gledamo Nodija ( pa čeprav le 15 min,ker ima črve v riti ). Biti mama je nekaj najlepšega na svetu, in vem da me mame razumejo 🙂 … Tisti občutek v srcu, ahhhh sploh se ga ne da opisat. Nekaj podobnega kot biti žena človeku,ki ga neskončno ljubiš. In jaz imam oba v srcu in to me dviguje v zvezde. Vsak dan sem hvaležna! Ne pozabite na moža, fanta … Vsak dan mu povejte in si vzemite čas … čas samo za vaju. Brez otrok in brez sesalca!

Do naslednjič … pa lep dan!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …