Rahla meglica sredi poletnega JULIJA katera se dviga nad Ljubljano. Zvok vagonov, ki odmevajo v ušesih in vonj po poletni nevihti. Poletje, kje si? Zakaj ni vonja po očiščenem žaru in vročem poletju? Slišim le zvok avtomobilskih gum v katere se pletejo luže od ostanka nevihte. Slišim le stopinje ljudi kateri tečejo z dežnikom in se umikajo kapljam iz neba. Poletje, pogrešam te. Utrip poletja v mestu mi manjka … Sprehod po ulicah v poletni odpravi … Vse bi dala zanj … Ko krilo ‘zaplopota’ medtem,ko se veter prismuka med meščanske hiše … Vonj po vročem asvaltu in nasmeh ljudi, ki so v pričakovanju večernega druženja z vetrom v laseh. Namesto tega vidim le kup ljudi,ki drvi sem ter tja in se sprašuje ali bo dan minil brez dežnika. Ali bi se ‘zvlekli’ pod oddejo in pogledali najljubši film … Ali bi odšli v mesto v svoj priljubljeni lokal in pogledali nogometno tekmo … ali bi si raje doma odprli pivo in jo namesto tega pogledali iz svojega domačega ‘kavča’. Kako žarek sonca vpliva na nas, na naš dan … Kako utrip ljudi vpliva na vse nas … Podarjen nasmeh z soncem ali mrk obraz pod dežnikom. Oh ti naša prekrasna zemeljska žoga podari nam sonce, ki se smeje in vsi bomo bolj veseli. Vsi se bomo lepše prebudili v sončno jutro in z užitkom popili skodelico najljubše kave ali čaja in strumno zakorakali v ta prelep dan … ne pa iz omare izvlekli dežne škorence in poprijeli dežnik …
Samo kratek krik iz moje strani kako potrebujem sonce … Upam,da me bo slišal in mi naklonil nekaj sončnih dni …
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca ! …