Zvezdnato nebo nad mano, svetijo se kot pravi mali krisatlčki. Barva mesta v daljavi se zliva z nebom v megleno oranžno barvo. Jaz pa razmišljam in poslušam zvoke tišine. Razmišljam o pogovorih, ki sva jih danes imela z Oskarjem. Včasih sploh ne morem vrjeti kako hitro raste in se sprašujem kam čas beži. In kdaj sploh zbeži mimo? Biti mama dvem fantkom. Kdaj se je to zgodilo? Nikoli si nisem predstavljala kako sploh je biti mama. Zdaj, ko to vem … se klanjam vsem mamam. Sploh pa tistim, ki imajo več malih škratov. Kako je imeti hčerko najbrž ne bom nikoli vedela, ker če bi imela še enega sem skoraj prepričana, da bi bil fant 🙂 . Ampak moram priznati, da mi je všeč tako.
januar 2016
Pogled nad mrzlo Ljubljano, divjo železnico in ponorele vlake vedno v meni prebudi misel : Jap … mestno dekle si, čeprav sem v resnici dekle iz vasi 🙂 do 18. leta … ampak vedno sem hrepenela po vsaj malo večjem mestu 🙂 … Preveč energije imam za na vas, rabim dogajanje 🙂 … No, to sem seveda jaz, v tem trenutku … Tako mi paše! Ravno zadnjič sem razmišljala kako krasno mesto je Ljubljana. Usedeš se na kolo in mesto je tvoje. Želiš naravo ? Narediš krog in že si v zelenju. Tako majhno prikupna in v njej se ne počutiš le številka. Kot bi se recimo v kakšnem drugem večjem mestu. Vse je dostopno in dokaj male razdalije so med različnimi deli. Rada jo imam.
Vedno uživam, ko se naša družina ‘ loti ‘ kakšnega skupnega projekta. Tokrat za : Javno agencijo RS za varnost prometa. Oče na čelu ‘zaropota’ in akcija se prične.
Stvari, ki jih počnemo ne delim velikokrat ampak tole je bil pa eden mojih ljubših projektov. Oče, brat , jaz in naša produkcija. Z vami pa delim, ker se mi zdi en tak kulski pa malček grozen oglas. Če vprašate mene pa očeta bi pretiravala še bolj, da bi vsakega vrglo iz kavča in bi se dejansko zavedal … kaj počnemo. Slišala sem tudi kritike v smislu : otroci tudi gledajo … Ja žal. To je realnost. Je pač realen oglas kaj se lahko zgodi, in kako grozno je lahko. Svojemu sinu sem pokazala in razložila, da je vse samo igra … in, da je mami tukaj. Cela. Ampak kaj se lahko zgodi, če uporabljaš telefon med vožnjo. In sedaj vedno, če vidi koga ( pa tudi, če jaz telefoniram, ko sem na sovoznikovem sedežu ) prične pametovati 🙂 . Všeč mi je to 🙂 . ‘Point’ oglasa je bil prikazan in to šteje. Da se bo mularija začela zavedati kaj se lahko zgodi. No … pa seveda, ne samo mularija. Tudi sama sem bila včasih ‘ butasta ‘ in prijela za telefon med vožnjo. Odkar imam pa otroke … malo bolj razmišljam, ga utišam … ali pa če je že nuja priklopim na bluetooth, ko sem sama v avtu.
Trenutek tišine … waw 🙂 . Skoz okno vidim utrip mesta, luči švigajo gor in dol … potke so speljane po snegu … ki sedaj ni več tako lep kot prvi dan … Počasi in postopoma odstranjujem decembrsko vzdušje iz polic, stropa 🙂 … Zaenkrat se od lučk in jelke še ne morem ločiti. Pa saj je še čas, a ne? Rok še vedno skače po eni nogi in ga reveža ne morem ‘ gnjavit’ naj mi pomaga … Zato smo se odločili, da jelka bo pač letos pri nas do marca ha ha pa kaj 🙂 ! No, če ne bo najmlajši član v tem času pojedel vse balone. Sekunde me ni pa je že : busted ! Vse vleče in trga 🙂 .
December je šel kot bi tlesknil s prstom in Oskarjev 4. rojstni dan tudi. Najprej sem razmišljala v smeri, da bi praznovanje priredila doma, kot lansko leto … ampak prišla sem do zaključka, da je moj sine tako družaben kot njegova starša in, da bi se naš dom spremenil v katastrofo, če bi 12, 13, 14 ‘ malih pamžev ‘ letalo okoli 🙂 … Njegovi stavki : Mami a smo povabili Mateja, mami a sva napisala vabilo tudi za Majo ? Mami pa tega ? … Moj odgovor : Oskar pa a ti misliš povabit’ cel vrtec : Ja mami, kaj pa jaz morem, če se z vsemi družim in jih imam rad 🙂 ! A Sonjo ( vzgojiteljico ) tudi lahko povabim ? Ha Ha … Torej odločitev je padla, da praznovanje doma za nekaj let odpade. ‘Prišparane’ bodo tudi moje roke in energija za ‘ pucanje ‘ 🙂 .