Vonjave popoldanske kave se raztezajo po stanovanju … vonj, ki mi je tako všeč. Pogled skozi okna ni nič kaj prijetno modro obarvan, sivina prevladuje v očeh … Palme v koritih poplesujejo v ritmu, ki ga veter narekuje. Pogled na teraso me seveda spomni na trope bi lahko rekli. Sredi Ljubljane sem si omislila palme in velike kamne ( ki mi jih je mož … no to nevem če lahko povem ha ha ‘ nabral’ za eno krasno reko in jih revež z prijateljem nosil po ‘ škatlah’ v višje nadstropje – jaz pa bila nadzorni seveda ha ha ) … in sem pa tja kakšen kaktus. Z leti sem ugotovila, da razne rože in začimbe na naši terasi ne uspevajo, ko sonce ‘ prižge ‘ svojo poletno moč, rastline požge in je vse brez pomena. Še posebaj je problem to, da nas v večini ni nič doma. Skačemo spomladi in poleti sem in tja … Zato ljubim stanovanje in vrata na ključ … brez vrta in dodatnega dela. Pa saj ne, da mi ne bi bilo všeč prekopavati vrt pa urejati … ampak nas preveč dobro poznam. Raje izkoristimo čas za raziskovanje kot pa, da bi planili na vrt ob prvem soncu 🙂 . TO SMO SEVEDA MI! Da me kdo ne bo narobe razumel 🙂 … Sicer pa najbrž imava oba traume od doma ha ha. Otroka iz hiše, vsako soboto na vrt pobirat kamne in jabolka, kosit … in tako naprej. Moj oče nas je dobro zverziral s takšnimi in drugačnimi opravili okoli hiše. Še prijateljice so se pripravljale na delo, ko so prestopile prag hiše 🙂 … da sem si lahko zaslužila izhod v bljižnjo diskoteko na sobotno noč. Brez dela ni jela, a ne 🙂 ?! No midva bova pa zaenkrat pošiljala na učne ure vrta najina otroka k babicam 🙂 … veliko dela je povsod. V trenutnem obdobju nam tako prija živeti v mestu.
