Ovita v oddejo, v ušesih odmeva božična glasba, v očeh odsevi sveč in novoletnih lučk. Pogled na okrašeno Ljubljano je enostavno fantastičen. Občutek v srcu je topel. Božič sploh ni več cerkven praznik (sama nisem verna), temveč družinski. Pogreje me že misel na tisti dan, ko se vsa družina nabere na kupu in uživa tiste drobne, a tako zelo važne trenutke skupaj. Saj ne, da se ne čez leto ne dobimo, ampak med prazniki je še posebej lepo, ker sredi dnevne sobe stoji lepa jelka in je prisoten tisti decembrski občutek.
december 2016
Mesec neskončnih vonjav in lepih barv je pred nami. Lučke se svetijo iz mesta, okraski z domače jelke letijo po našem domu, dobri možje z vrečami daril čakajo na veselje v otroških očeh. Lepo je.
Pri nas doma zimski meseci niso namenjeni otroškemu zdravju, borimo se z raznimi prehladi in kašljem. Štukamo varstva in službo. Za nas je to čas osamljenosti, čeprav je v decembru tako lepo, ko smo skupaj. No… mi nimamo ravno te sreče. Smo trije osamljeni mušketirji, a dnevi vseeno hitro letijo mimo. Zadnje tedne sem velikokrat naletela na takšne in drugačne debate znancev, prijateljic: A ti pa še nimaš otrok? Kdaj pa misliš kaj? A ni že čas? Toliko let sta že skupaj, kaj pa čakata? Ti si pa kar sama? Si boš našla koga? Aja, narazen sta šla? A nisi že dovolj stara, da bi morala vztrajati, se potruditi?