2018

Čas, ko zeleni listki postanejo vseh mogočih barv… Čas opazovanja, kako se poletje prelevi v jesen, bi poimenovala eksplozija barvne – meni ljube – palete, ki hrani moje oči. V trenutku, ko na semaforju čakam zeleno luč, zapiha rahel veter in če imam srečo, raste nad mano plesoče drevo… Kot zibelka se steblo lista zaziba ter odtrga z veje in nastane jesenski listnati dež. Waw! Gledam, opazujem in se čudim. Lahko bi rekla, da sem nekakšen “narava freak” človek in vse opazim. Čudim se nekaterim ljudem, ki tega sploh ne vidijo. Ne bom pozabila besed moje prijateljice: “Že leta hodim po tej poti pa nisem nikoli opazila teh (takrat) spomladanskih cvetočih dreves…  Prav imaš, narava je res lepa, če jo opaziš.” Ja, samo oči je treba odpreti oziroma jih mogoče, ko hodimo in se sprehajamo po cesti, odmakniti od “zabunkanega” svojega sveta in misli, ki nam rojijo po glavi. Če nameniš minuto okolici, ki te obdaja, boš odkril čudesa. Iz dneva v dan. Jesenski listnati dež in vonj po mešanici nečesa, kar ne znam točno opredeliti. Nekaj med vonjem deževja in poletnega sonca. Spomladansko prebujanje je prava hrana za nos, pa čeprav včasih “čiham”… Cvetoči vonji vsepovsod. Vonj po – v resnici meni ne tako ljubi zimi – ima tudi svoj velik čar, sploh ko pogled seže skozi okno in se snežinke prepletajo… Tople nogavice na nogah, Frank Sinatra v ozadju, vonj po kurjavi in toplem čaju… Pa seveda kup perila, ki ga sušiš, haha (mama življenje).

Kakor koli, smo v času neverjetne barvne palete in lepo je. Obožujem tisti trenutek, ko te sonce poboža izza jesenskega drevesa, medtem ko mu listki to branijo. Waw in spet waw! Ure in ure bi lahko opisovala, kaj vse vidim, ampak vas ne bom dolgočasila. 🙂 Čeprav je zame to poezija. Vesela sem, da živim v državi, katera ima štiri letne čase, da lahko vsako leto znova opazujem, kaj se dogaja. In kar je najbolj smešno… da se vsako leto znova čudim! 🙂 Upam, da tako ostane do konca življenja.

Najbolj pa se še vedno čudim in se najbrž tudi vedno bom… mojima fantkoma. Nisem več v obdobuju, ko je dom preplavljen z “dojenčkastimi” stvarmi. Čas je čudna stvar… desetletje lahko mine v sekundi ampak vmes se zgodijo nevrjetne stvari. Kot naprimer… nič več flašk, nič več plenic, nič več slinčkov in kašic 🙂 ime dojenček nadomesti fantek…imam novopečena mamica nadomesti mama, ki z eno roko naredi vse 🙂 … uvajanje hrane je pozabljeno, neprespane noči so samo še krik v ozadju. Čeprav roko na srce, dva dni na teden se še moram dvigniti in v “miže” iskati dudo, ki se skriva POJMA NIMAM KJE. Ja, dude oziroma njegove mimi, kot ji pravi (pojma nimam zakaj), se še nismo znebili… In vam nekaj povem? Sploh se ne obremenjujem, kdaj jo bomo “pustili ptičku ali pa božičku”. 🙂 To je namreč še edina stvar, ki mi pravi: “Ah, saj ni še tako velik!” 🙂 No… mogoče bi se popravila. Tri noči v tednu vstajam, ker en dan zagotovo pripada starejšemu sinu: “Mami, vodo! Mami, sanjam! Mami, kje si? Mami, stisni me!”

Odraščanje otrok gre iz ene skrajnosti v drugo… Na začetku rabiš spanje, ker ti ga kronično primankuje, čeprav imaš spočite možgane, ker ti navsezgodaj zjutraj nihče ne zastavi tisoč in eno vprašanje. Ampak si še vedno tako utrujen, da ne najdeš besed. Če imaš tako srečo, kot sem jo imela jaz pri Oskarju, je po štirih mesecih že super. Če imaš pa tako srečo, kot sem jo imela jaz v drugo, pa leto in pol ne spiš in se vsakodnevno še ukvarjaš z vprašanji, ki ti jih zastavlja tri- oziroma štiriletnik… Je pa v resnici kar hudo zabavno in ob enem mučno… No, kasneje prideš v fazo zapacanih šip, blatnih superg in ne glede na to, katere hlače ima oblečene, je na koncu dneva vedno isto. Vsi odtenki rjave. Super! Sem že zdavnaj obupala nad “nevemkakšnimi outfit”, ker s tem pač samo sebi delaš delo! 🙂 Koza kateri sušiš, je vedno polna, vse hlače imajo luknjo, pa čeprav so nove, podplati na supergah so zguljeni, pa čeprav jih je prvič dal gor le kak dan nazaj. Kar naenkrat, kot bi tlesknil s prstom, ni ne duha ne sluha o dojenčkastem joku. Zdaj nastopi bratsko prerivanje in borba za to, kdo bo boljši in kdo bo koga. No… vsaj pri nas je tako. In to je vse krat 2! Od raztrganih hlač do superg. 🙂 Pa, da imaš doma štiri take??!! 🙂 No, starejšega 30+ sem pozabila omenit. 🙂 VELIKO PRANJA. In v bistvu je tako tudi prav. Otroštvo SO raztrgane hlače in popisani prsti. 🙂

No, da se vrnem nazaj… ne glede na vse, ko ju opazujem med njima čutim veliko ljubezni. Kako se branita in si pomagata. Še posebej v trenutku, ko prav “mamasto” predavam obema. Takrat sta najboljša zaveznika, jaz pa samo zoprna mama… V resnici ne želim biti, ampak če pa pri dveh fantih ne pokažeš avtoritete, te pri 15 letih peljejo… Aaaa, mene pa že ne, vsaj upam. 🙂 Zarečenega kruha se sicer največ poje, to sem se že naučila… bom modro molčala! 🙂

Kaj je pa najbolj ironično? Jaz kot človek, ki imam rada vonj svečk in čistega doma, dobim dva fanta + moža. Tri “desce”! Si me predstavljate? Načeloma vedno govorim: “Ja, suženj domu pa ne bom… več je vreden čas.” Ampak našla sem neko manjšo rešitev. No, našla… mogoče sem se samo naučila, ker mi ni dalo miru. Če imaš dnevno na pultu krpo za prah in en mini sesalec v ozadju… Je vse hitro rešljivo. Seveda smo ujete med jutranjim vrvežom, kdo bo koga peljal v vrtec, šolo in potem služba, kdo bo koga prevzel, kam bomo odšli popoldne, da izkoristimo čas skupaj, kaj bomo jedli zvečer. Mimogrede, ko se vrata “večernega” doma odprejo, so čudežno vsi TAKOJ lačni in večerja se magično nariše na mizo. Čarovnija dobre čarovnice po imenu: mama. 🙂 Medtem pa seveda z levo roko spotoma brišem predsobo, ker kamenčki padajo po tleh, zopet polnimo stroj, ker je seveda vse za oprat. :)… …. No, večerja je že na mizi, ampak glej, stroj pa tudi že piska, da je potrebno obesiti perilo…  Ti pa lahko samo sanjaš, kako si boš natočila kozarec dobrega vina in dvignila noge v luft… Ok, to se med tednom ne zgodi… čakaš na petek ali pa potiho upaš, da boš danes vsaj pravočasno prišla na trening, ker pač to moraš narediti za svoje dobro! 🙂 Ja poklic mame je absolutno 24/7, včasih noriš, včasih jočeš, v večini pa si hvaležen za zdrave otroke in te male čudeže, ki te navdihujejo iz dneva v dan, čeprav smo v obdobju, ko mi oba dnevno, pa ne pretiravam, zastavita petsto različnih vprašanj, na katera si v resnici vedno želim odgovoriti smiselno in ne želim, da utrujenost prevlada in rečem enostavno: “Dovolj je, ne vem.” 🙂

Tako, kot se čudim naravi in vsemu, kar me obdaja, se še posebej čudim vama. Pravljični bitji, poslani v ta velik svet, kjer se tudi vidva spopadata z različnimi vprašanji, dnevno. Vem, da imamo mame v večini enako miselonost. No, danes sem z vami delila mojo. Koliko ljubezni dnevno sprejemamo od the malih ljudi po imenu otroci. Pa četudi se kdaj deremo in ne odgovarjamo smiselno na vsa vprašanja. Oni… te vedno čakajo z objemom in dobro voljo. Včasih, če imam slab dan, komaj čakam, da ju poberem, da dobim dozo čudežne energije. Zanimivo. 🙂 Naj vam bo lepo in naj vam krpa za prah, pralni stroj in sesalnik dobro služita… Tja, še kakih dvajset let! 🙂

Naj omenim, da je moj novi Rowenta sesalnik tako tih, da brez problema poslušam vsa otroška vprašanja in na njih tudi odgovorim. 🙂 Nisem sicer prepričana ali je to dobro ali slabo. 🙂 Vem pa kaj je pri sesalniku dobro! Da je cenovno zelo ugoden in imate do 31. 12. 2018 pravico do dodatnih treh let garancije… Če se vam slučajno kak kamenček zatakne tam, kjer se ne bi smel. Več na povezavi: https://podaljsana-garancija.rowenta.si

BABE YOU GOT THIS!

do naslednjič,

mamast objem za vse vas…

T.

Poletje se baje bliža koncu, jaz pa upam na toplo jesen. Ni boljšega občutka, kot ko se skozi vrata odpravim le s torbico v roki in zaloputnem vrata. Ne pa tisti zimski trenutek, ko vrata komaj zaprem, ker v eni roki držim šal, kapo, bundo in še marsikaj od manjših banditov. 🙂 Ni lepšega občutka, kot ko mi modro nebo narekuje pot, po kateri hodim, in me sončni žarki slepijo. Ušesa se predajajo zvokom škržatov in vonj po borovcih me nežno hrani ter privablja nasmeh na obraz. Poletja so vedno tako magična. Ulice kričijo po druženju, Ljubljana poka po šivih zaradi turistov, ki občudujejo naše butično prelepo mesto. Hladno pivo v senci tako paše. 🙂 Dogajanje je kamorkoli se obrnem in večerne zlate ure zahoda so občudovanja vredne. Nasmehi na obrazih ljudi, ker je poletje, mi hranijo dušo. Hočeš, nočeš začutiš val energije v ljudeh, ker so pred vrati dopusti in vsi smo bolj leni in »na izi«. Obožujem ta čas.

Občutek imam, da se bodo moji zapisi kmalu bolj redno pojavljali na virtualnem papirju. Zadnje čase me srbijo prsti in imam trenutke, ko komaj čakam, da se zaženem za tipkovnico.  Ampak … Čas. 🙂 No, zdaj ga bo več, umirjeni meseci so pred nami in prihajajo nove teme, ki bodo začele pisati drugačno zgodbo. Prav kmalu! Septembra nekdo odhaja v šolo in mene zvija v trebuhu. Novi začetki nam trkajo na vrata. In še prva prava družinska zima. Waw! Ni mi še čisto jasno, da se v zimo podajamo kot čisto prava družina in to s prvošolčkom.

Nisem vam še omenila, vsaj mislim, da ne… Bila sem na prvem roditeljskem sestanku. Zmedeno sem sedela za šolsko mizo in poslušala, kaj se bo dogajalo in kako se bo vse skupaj začelo. Koliko ur bo trajalo in kaj vse bodo ti mali škržati v prihodnjem letu spoznali. Kot je v navadi moje koncentracije… Med gledanjem učiteljice sem zatavala v svoj svet, kakopak. Tako je bilo tudi v mojih šolskih letih. 🙂 Nisem ravno tip za učenje in sedenje pri miru, za poslušanje… Raje diskutiram in se premikam, haha. Skratka, zatavala sem v misel, kako bo on sedel za mizo, ki je, za razliko od mene (no, vsaj tak občutek imam), poslušen fantek. Kar videla sem moment, kako koraka s torbo in gre svoji novi zgodbi naproti. Ti, ki si bil pred kratkim še čisto majcen. Ti, ki si mi dajal teme za razvoj mojih zapisov, in ti, od katerega sem v še ne sedmih letih toliko naučila. Zdaj greš v šolo! 🙂 Nekaterim se to ne zdi nič takega, jaz pa čisto »paf« opazujem ostale mame, kako si entuziastično vse zapisujejo, jaz pa samo gledam in nabiram solze. No, zraven si seveda mislim, da ne rabim pisat, ker bo sigurno vse na emailu oziroma bomo že dobili list z vsemi napotki. 🙂 In seveda je tako tudi bilo (hvala bogu, haha). Sicer pa sem si naredila PAR opornih točk. 🙂 Solze niso zdržale v očeh in Rokova noga me je na skrivaj butala, češ, ne delaj mi sramote. Haha.

Ja, ja, preveč sem čustvena, pa kaj. V resnici me je strah 3. septembra in bi najraje samo Roka poslala na druženja pred šolo, ker že zdaj vem, da bom totalno odsotna in v svojem svetu. Pa ne… Moj fantek v šolo. 🙂 Ko postaneš mama se niti ne zavedaš, kaj vse te čaka. Občutek imam, da sem pred kratkim jaz gulila klopi in je moja mama spremljala potek v šoli in mi žugala s prstom, naj se umirim. No, tudi izhod iz Dijaškega doma sem imela prepovedan. Ja, nisem bila enostavna. 🙂 Zdaj sem pa na vrsti jaz. Kot resna in odgovorna oseba usmerjam mojega prvega otroka kaj pa kako. Sploh ne smem razmišljati ali delam prav ali ne, ker me zaradi odgovornosti kar zmrazi. 🙂 Po glavi se mi včasih podi milijon vprašanj, na katera kar sama sebi sproti odgovarjam in se obenem mirim. Po drugi strani si pa samo želim otroka, ki bo srečen s trojko ali petko. Prav vseeno mi je v resnici. Nisem tisti tip mame, ki ima visokoleteče cilje za otroka. V njem sicer vidim zelo veliko potenciala in želja, ampak pustim, da jih odkriva sam.Da mi jih zaupa sam. Da se razvije v same ga sebe z mojo pomočjo, katera ga samo usmerja in spodbuja na tisti pravi način, brez siljenja in mojih želja. Se mi zdi, da nam gre kar dobro.

Opažam, pa čeprav se šola še niti ni začela, da je situacija kar podobna situaciji tistega prvega in ob enem ZELO pomembnega odraščanja. Ali si tista mama, ki vsako sekundo bedi nad svojim otrokom na igrišču? In ko pade, ga pobereš. Ko pleza na tobogan, mu pomagaš. Ali pa si tista mama, ki čakaš in opazuješ situacijo. On pade, ti ga spodbujaš, naj se sam pobere. On pleza, ti ga gledaš (malo seveda paziš, da ne pade 🙂 ) in spodbujaš, naj pleza sam. Najbrž mi ni treba povedati, katera mama sem, kajne? Če ste brali moje stare zapise, veste. 🙂 Jaz gledam in pustim. Zavedam pa se, da je v šoli boj med starši, tako kot najbrž tudi na igrišču. (Ne vem, če ste opazile, ampak nekatere mame zavijajo z očmi, če otroku ne pomagaš plezati na tobogan. Za posrat.) 🙂 Kakorkoli, zadnja leta poslušam debate mam, ki imajo otroke že v šolah in mi je jasno, da je veliko stvari, v katere starši »morajo« biti vključeni. Če mu ne pomagaš, pač dobi slabšo oceno, ker »Janu je pa mami pomagala in je zato oddal lepši plakat in si zaslužil petko, medtem ko drugi naredi vse sam, pa si zasluži trojko«. Kar pogreje me. 🙂 Ampak to bodo najbrž teme za kasneje, haha. Trenutno še ne bo ocen, ampak bo vseeno nekaj čisto novega.

Kakorkoli, teče zadnji teden pred šolo, mi pa nimamo še čisto nič razen torbe, katero smo danes kupili. 🙂 Ne razumem ravno teorije, da je treba sredi poletja kupovati milijon stvari za šolo. Zadnji teden bosta najbrž svinčnik in peresnica še vedno v prodaji, ali ne? Kot vzgojiteljica po izobrazbi (no, ne diplomirana… Sem izbrala čisto drugo smer kasneje, ampak vseeno), imam nek svoj način vzgoje – brez takšnih in drugačnih knjig, haha in me prav zanima, če bo kaj prida. 🙂 Sem tiste vrste mama, ki vzgaja po svoji pameti. Tista, ki pusti, da se sam pobere. Tista, ki otroka ne vozi v bare in mu daje telefon, da v miru spije kavo, ampak vzame kavo za s sabo in ga opazuje, kakšen podvig bo spet naredil na igrišču. 🙂 Tista, ki nima tablice doma (razen za hude zimske dni, ko kašljajo in jih ne znam umiriti) in tista, ki gre z njim na bmx progo in najde nov hobi zato, da nekaj počne z njim, da »crkujejo«  od smeha, ko jo vidijo, kako vozi bmx kolo. No, kaj bi se ponavljala… 🙂 kakorkoli, predvsem si želim, da bi jih v šolah učili, kako razmišljati s svojo glavo in kako se imeti rad. Mislim da bi s takim odnosom tudi otroci raje hodili v šolo. Sama vem, kako ti lahko dober učitelj veliko da in kako ti slab učitelj lahko »zaserje« še tako ljubi predmet ali pa še kaj drugega. Otroke je potrebno motivirati na pravi način, nismo vsi enaki. Zato dajem kapo dol dobrim učiteljem, ki to počnejo z dušo in srcem in tega ne jemljejo le kot službo, ker je veliko več. Malo sem zatavala v obdobje šole, ampak ta je pred vrati in že nestrpno pričakujem, kaj nam bo leto dalo.

Maham vam in obljubljam, da nove zabavne teme šele prihajajo. 🙂 Do takrat pa pustite otroka, da pade in ga naučite, kako se mora pobrati. Na igrišču ali v šoli. 😉

Pošiljam ( zaenkrat še ) en’ poletni poljub,

T.

Rahel, topel veter me boža po obrazu, bananini listi se zibajo, palme pa z njimi. Sedim tako rekoč nad klifom, pred mano morje v vsej svoji veličini. Čeprav je tema, ga čutim. Lokalci so vklopili svoje lučke in najbrž planili na lov za jutrišnjim kosilom. 🙂 Vidim jih. Ušesa so polna ”easy house” glasbe, ampak črički ji dajejo ”beat”. Na trenutke me odnese, ker si zraven pojem melodijo, ki se vrti. Ne poznam komada, ampak je neverjetno dober. Refren gre nekako tako: ”I belive in love… I know this time will be gone some day… I just don’t care.” Kot da bi zvočniki vedeli o čem bom danes pisala. 🙂

Beri naprej

Tisoč luči nad mano, jasno nebo. Zadušen vonj tropskega rastja v mojem nosu, idila. Pred mano temne sence palm in prekrasnih rož. Noge so bose. Ušesa pojejo pesem različnih melodij, še sama nisem čisto prepričana, katere živali vse so. Lahko bi rekla, da sem v trenutku, ki je enostavno popoln. Otroka spita, Rok je nekje v ozadju. Trenutki, za katere živim. Danes sem se odločila, da čas, ko spita, posvetim vam, sebi… Mojega čvek »majstra« sem zapostavila in začela udarjati po tipkovnici. Ugotavljam, da ko ga imam doma… moj blog spi. Enostavno je on tisti na katerega tipkam zapise in nazaj dobivam takšne odgovore, kot jih želim. 🙂 Ampak še vedno tako rada pišem.

Beri naprej