Že nekaj časa nisem sedela v takšni poziciji kot sem sedaj. V večini je bil sicer to moj kotiček za pisanje, ampak zadnje čase sem pisala povsod drugje samo tukaj ne. 🙂 Pred mano na gradu v daljavi plapola ljubljanska zastava, leti tja v desno… Danes res piha, kar ni konca, pa čeprav je nastopila pomlad. Graciozno bele vrtnice me gledajo, vsak dan so listki v drugačni poziciji, odpirajo se kot da iščejo zrak nad sabo. Rumena svetloba sveče je pa še kar enaka. 🙂 Iz otroške sobe odmeva tišina in moja ušesa počivajo. Zadnje dni mi fanta izkazujeta ogromno ljubezni. Saj ne da mi drugače ne, ampak nekaj čutim drugače. Nekakšen preskok toplote, najbolj pri Oskarju.
Vse se vrti okoli materinskega dne, tako kot vsako leto. Najbrž sem vsako leto tudi napisala zapis… Iskreno, do zdaj nisem nič brala za nazaj :), mogoče kakšno malenkost. Kakorkoli, seveda bom tudi letos kaj začarala pod prsti. Ob vsej tej toplini, ki sem jo prejela zadnje dni, sem enostavno začela razmišljati.
Male oči, ko se oba zazreta vame, me včasih presekajo na pol. Še vedno mi ni jasno, da sta oba moja… Najbrž mi še dolgo ne bo. 🙂 Do prve pubertete. 🙂 Začela sem razmišljati, koliko vrst mam obstaja na tem svetu. Koliko različnih žensk na tem planetu. Pravzaprav ne bom pisala samo o mamah ampak o ženskah. To sem se zdaj odločila. 🙂
Ženske… čustvena bitja pod soncem, osebe, iz katerih se rodi novo življenje, če se za to odločijo (če se lahko sploh odločijo). Srčne, če to so, razumljive, če si želijo in lepe, ko so ljubljene. Zanimivo… daš nam ljubezen, pa zacvetimo kot rože. Kako malo rabimo za popolno srečo :). Opisujem lahko seveda samo s svojega vidika, da ne bo pomote. Moški v nas pričara ljubezen in rodi se materinstvo. Osho pravi: »Če otroka samo rodite, še niste mati.« Dragi moj Osho, ne bi se mogla bolj strinjati z vami. 🙂 Včasih zasledim kakšno zgodbo, sem tudi priča zgodbi v življenju, kako je ta poved lahko resnična. Koliko različnih mam obstaja, milijon.
Mlada, ljubeča mama, ki je kasneje lahko najboljša prijateljica. Starejša, ljubeča mama, ki jo materinstvo pomladi. Mama, ki ji delo pomeni več kot otrok ali obratno. Mama, ki ji moški pomeni več kot lasten otrok. Tista, ki ostane sama in ima dvojno vlogo ali pa mama otroka s posebnimi potrebami, ki je vredna vsega občudovanja tega sveta. <3 Mama, ki otrok ne more imeti, pa je kljub temu lahko veliko boljša kot biološka mama, in tudi takšna, ki otroka vrže v smeti. Mama, ki živi za svojega otroka, in tista, ki sovraži svojega otroka. Takšna, ki ji imeti sedem otrok ne prestavlja problema, in tista, ki ji je eden več kot dovolj. Mama, ki to sploh še ni, ampak si neizmerno želi… pa enostavno ne more. Takrat me zaboli srce. Kako smo si različne, pa čeprav smo vse pod srcem nosile novo čisto življenje in to skoraj eno leto. Podpiram in razumem vse mame tega sveta, vse ženske planeta. Če ti ne paše imeti otrok, jih pač ne imet. Če družba narekuje to, zakaj bi morali vsi biti po »reglcih«? Živi življenje kot si ga sam želiš. Nihče ga ne bo živel, kot samo ti.
Ne razumem pa ene stvari. Tega pa enostavno ne razumem in nikoli ne bom razumela. Da ne maraš svojega lastnega otroka, da ga zavržeš, oziroma, da ga ne pogledaš. Seveda ne govorim o primerih, če zanj ne moreš skrbeti in mu privoščiš boljše življenje nekje drugje. Ne govorim o temu. To je vseeno drugače. Ne razumem pa tistih žensk, ki očitno imajo otroke, ker se je »ups« zgodilo ali pa je okolica dirigirala življenje in je otrok pač nastal in tam ostal. Najbrž trpel in kasneje nosil posledice enega zafuranega življenja osebe. Takrat pa moj razum postane »nerazum«. Kako lahko svoje dete, ki je raslo s tabo in si mu dal življenje, zavržeš kot da je smet. Kako? Ali pa ga celo trpinčiš? Vem, da je na tisoče različnih žensk, na milijone razočaranih src. Ampak otrok? Malo bitje, ki kasneje zraste in je še vedno tvoje? Bitje, ki ni krivo za tvoje probleme, ki jih imaš v življenju? To pa še podkrepi stavek gospoda Osha. Če otroka rodiš, še ne pomeni… da si mati. Občudujem pa tiste mame, ki skrbijo za svoje otroke s posebnimi potrebami . Najraje bi vsako objela in ji podarila kanček moje ljubezni za lažje življenje. Podarila zdravje.
Drage moje mame! Ne iščite popolnosti v sebi za svojega otroka. Vsaka mama, ki zna podariti objem, ko ga otrok potrebuje, je najboljša mama. Tista, ki na krožnik da kruh pa pašteto ali pa bučke (če jih otrok je, ha ha), je top mama. Predvsem pa tista, ki je vedno ob tebi. Kot prijateljica, življenjska voditeljica… ali pa pač samo ob tebi stoji z nasmehom na obrazu.
Zato draga moja, popolna mlada mati. Zame si in vedno boš… najboljša mala levinja. Hvala ti za vse, kar si mi dala. In hvala, ker včasih 🙂 pustiš, da tudi jaz dajem tebi. Življenje je knjiga in vsi se učimo. Samo, da se nekateri naučimo… nekateri pa to površno naredijo.
Čas tik-taka… Imejte se radi.
Do naslednjič…
Ni komentarjev