Delček našega doma … življenja s fanti.

Zvezdnato nebo nad mano, svetijo se kot pravi mali krisatlčki. Barva mesta v daljavi se zliva z nebom v megleno oranžno barvo. Jaz pa razmišljam in poslušam zvoke tišine. Razmišljam o pogovorih, ki sva jih danes imela z Oskarjem. Včasih sploh ne morem vrjeti kako hitro raste in se sprašujem kam čas beži. In kdaj sploh zbeži mimo? Biti mama dvem fantkom. Kdaj se je to zgodilo? Nikoli si nisem predstavljala kako sploh je biti mama. Zdaj, ko to vem … se klanjam vsem mamam. Sploh pa tistim, ki imajo več malih škratov. Kako je imeti hčerko najbrž ne bom nikoli vedela, ker če bi imela še enega sem skoraj prepričana, da bi bil fant 🙂 . Ampak moram priznati, da mi je všeč tako.

Naš dom ni roza. Smo družina temnih odtenkov, brez vzorcev. Namesto barbik, dirkamo z avti. Namesto čarobnih palic imamo zlate sablje. Ne poslušamo otroške glasbe ( sem pa tja mogče ) poslušamo base in plešemo po stanovanju kot nori. Ko se stuširamo ponavadi moške nogice puščajo stopinje po stanovanju, da mama lahko kriči za njimi. Ko se obrišemo najdemo brisačo na postelji, da mama zopet nori za nami. Ko pojemo, pospravimo za sabo. Radi pomagamo mami, da ni sama.  Namesto domačega prfuma imamo vonj po otroških prdcih ( no ne samo otroških ) , včasih se mama čudi kakšna simfonija nastane 🙂 . Skoraj vsak dan nekdo nekaj polije. Namesto enega stroja dnevno operemo že skoraj tri. Črne hlače pridejo skozi vrata z odtenki rjavega blata. Novi čevlji nikoli niso novi več kot 8 ur. Veliko tudi jočemo. Naši večerni pogovori ob mizi so neprecenljivi. Odkrivamo vse kar je mogoče pa tudi tisto kar ni. Beseda oprosti je naša prijateljica. Radi se smejimo. Včasih tudi do solz. Nogavice najdemo vsepovsod. Mama rada pospravlja, ampak uči tudi fante.  Pohištvo doma sploh ni pohištvo ampak odrivna površina malega skakalca. Postelja in kavč sta nadomestila trampolin. Včasih se pretvarjamo, da nimamo ušes. Včasih pa da ne slišimo. Pri nas doma velja pravilo, da je smeh pol zdravja. Več se smejimo, bolj zdravi smo. Skoraj vedno vidimo kozarec pol poln in ne pol prazen. Kjer je volja, tam je moč. Imamo tudi kazenski stol oziroma stol na katerem razmišljaš kaj si naredil narobe. Trudimo se biti prijatelji. Tisti malo večji so glavni, mlajši samo upoštevajo navodila. Ampak če se starejši  prijatelj kdaj moti, pustimo mlajšemu da razloži zakaj tako misli. V večini ( ne vedno ) si prisluhnemo tako, da smo 100 % pri stvari. Cenimo čas in ne materjal. Ne hodimo po nakupovalnih centrih, radi imamo male trgovine. Trudimo se, da si vsako stvar, ki jo dobiš … zaslužiš. Nič ne pade iz neba.  Obožujemo  svež šopek rož na mizi. Če ga ni tudi moška populacija opazi,da nekaj manjka. Radi hodimo bosi. Ne vrajmemo v copate. Radi govorimo. Radi govorimo o ljubezni. Še raje pa poslušamo mladega nadobudneža kako je zaljubljen in kako bo punca v vrtcu dobila njegov priimek. Ampak to kasneje, ko bo star 🙂 . Učimo se eden od drugega. Pustiva mu, da naju uči. Vsako vprašanje dobi odgovor. Pa če tudi je včasih čisto brezvezen. Ko je eden bolan … skoraj vedno zbolimo vsi. Jamramo, ko spimo. Včasih tudi radi pademo iz postelje. Ko smo skupaj se izogibamo telefonu. Pa čeprav včasih nonči reče : Zakaj sploh imate telefon? Radi na skrivaj bašemo čokolado in se ob tem smejimo. Radi telovadimo na igralni preprogi. Mama je šef kuhinje, ostali so njeni pomagači. Skoraj vedno ima vsak zadnjo besedo, čisti kaos.  Ljubimo svež zrak in kolesa. Uživamo, ko se vozimo z avtom in imamo ‘ muzko ‘ tako na glas, da se med sabo niti približno ne slišimo ampak vsi gibamo glavo v isto smer. Obožujemo našo naniko, nončija, babiko, dedija, Alexa … ki ga vsi tako močno pogrešamo, da bomo kar umrli ( Oskarjeve besede ) in noro teto Lindi. Risanke so zakon še posebaj, če je skleda kokic z nami. Avtkov v predalih je vedno lahko še več.  Dojenčkast jok nas naredi živčne. Nočno ustajanje nas ubija. Radi imamo vonj kave in kakava. Vrjamemo v pravljice in v malega princa. Velikokrat na nebu iščemo njegov planet in njegovo priljubljeno vrtnico. Vsakič komaj čakamo, da bo poletje. Ne maramo si strižti nohtov in umivat glave.  Vsak večer si nujno umijemo zobe, da črvički ne najdejo hiške v ustih. Televizijski dalinec je tako super, ko se preklapljajo programi. Radi počnemo neumnosti pa še sami ne vemo zakaj. Iščemo dinozavre v gozdu, ker obstajajo. Imamo se brezpogojno radi tudi, ko se skregamo. Naše oči so polne ljubezni in naši srčki to čutijo.

To je samo par stvari v našem domu. Žal pa imam le eno stvar samo jaz. Imam tri lulčke, ki letijo za mano kamor se premaknem. Velikokrat tudi na stranišču nisem sama. Samo jaz dobim poglede, takšne poglede ki jih moški podari ženski. In že najmlajši to obvladajo. Tudi, če je kdaj moj odgovor ne, me zmanipulirajo tako … da je vedno da. Samo jaz čutim moško energijo, ki se prepleta po stanovanju in vsakič znova se zahvalim za te moje divjake 🙂 .

Kakorkoli nisem čisto prepirčana v katero smer je blog peljal … pa vseeno. Naj bo to delček užitka … življenja s fanti.

 

Do naslednjič …