Oranžna meglica pred mojimi očmi mi zakriva pogled nad mestom. Megla je kot navadno pozimi zajela Ljubljano. Svetloba sveč in blazina pod ritjo mi pričarajo občutek lagodnosti.
Desno oko vidi paket robčkov in raztopino za v nos. Levo oko pa čaj in tono porabljenih robčkov. Nos je zabetoniran kot so zabetonirani temelji hiše, vročina k sreči popušča in zato je že za malenkost lažje. Te dni sem se počutila kot da sem spet v sedmem razredu. Pokrita z odejo, tresla me je mrzlica in želela sem si le svoje mame. Bolečina v sklepih in vsem telesu ni popustila. Mislim, da sem eno noč celo malo halucinirala. 🙂 Čeprav je bilo tako hudo le dva dni, se mi je zdelo, da je šla mimo cela večnost. Priklenjena sem bila na posteljo, s težkim srcem (no, v bistvu nogami) sem se spravila karkoli narediti. V resnici me je kasneje že vse bolelo od ležanja, ker res nisem navajena ležati dlje kot par ur ponoči. No, o še vedno NEprespanih nočeh zaradi male barabe kdaj drugič…
Naj se vrnem na začetek… Bistvo mojega bloga oziroma vprašanja: Pa kaj se dogaja letos? No, saj najbrž ni pri vseh enako, čeprav slišim veliko “jamranj” glede bolezni. Odkar sta oba v vrtcu je kar divje. Velikokrat sem rekla: “Oh, mi spadamo pa med ta zdrave.” Seveda… nikoli se ne hvali! In zdaj pač ne spadamo več med ta zdrave. Sicer hvalabogu (da ne bo pomote, SE NE HVALIM) 🙂 nismo na antibiotikih, ampak smo bolj prijatelji z virusnimi okužbami in dihalnimi problemi. Kakorkoli, bolezen je bolezen. Sploh problemi z dihali so včasih za se ubit! Odkar sta oba v vrtcu imam občutek, da si samo podajata razne okužbe kot pinkponk žogice. In le če imam srečo, se jim vsaj jaz izognem. A sreča mi ni vedno naklonjena. Najbrž imam že v glavi: “Bolna sta, zdaj je potrebna še ekstra skrb za vse.” Pa čeprav me v resnici izčrpa, ker nehote pijem njuno bolezen nehote, da bi čim prej šla stran.
Rok, kje si ? Pogrešamo te, da nas nafilaš z zdravilno dozo ljubezni 🙂 . Januar in februar sta tudi meseca… ko je moja vloga dvojna. Sem pač ati in mami skupaj.
Misli mi uhajajo: “Kako naj bom mama, če si še sama želim samo svoje mame?” Sicer ne podležem velikokrat vročini, ampak tudi jaz nisem “terminator”. Še čudno bi bilo, da bi bila zdrava cel čas. Zdaj končno razumem mojo mamo, ko mi je govorila: “Ko sta bila bolna, sem jaz kasneje zbolela še dvakrat bolj.” Kaj se ji šele sedaj dogaja, ko vidi mene bolno in še vnuke zraven. No, tudi to je zgodba za drug blog. Mogoče bom pa še vedno pisala zapise, ko bom nona… če bom.
Tudi nam ni lahko. Po večini se trudim dežurat čez noč in poslušat odmev v stanovanju, če je vse ok. “Filat” osvežilce zraka z vonjem sivke, nastavljat vonj čebule po vseh možnih kotičkih, kuhat domače sirupe in narediti vse za boljši jutri. Težko je gledati svoje otroke bolne. Verjamem pa, da na stara leta nam ženskam bruhne več bolezi iz telesa kot moškim in to najbrž zato, ker smo v mladosti tako napete in obremenjene z našimi podmladki. Kaj? Zakaj? Bo vse ok? Biti mama v pravem pomenu besede je… Kapo dol! Zmogle bomo! Je težko, pozabiš nase tudi takrat, ko si sama bolna. Ampak tako je. 🙂 Zato smo tukaj, na tem svetu. 🙂 Tako samoumevno in tako vsakdanje. Moja bolezen bi v življenju brez otrok najbrž trajala en teden. Zdaj pa sem jo primorana preboleti v maksimalno dveh dneh. Namreč glava in srce kričita: “Rabita te. Očitno imamo super moč. Takšno super moč, ki nas pozdravi, tudi če imamo 39.5 vročine.
Dnevi obdani z bolečinami v telesu, vročim čelom in kašljem niso še minili, pa kakorkoli bodo ostali v drugačnem spominu, ker sva z Oskarjem preživela dan oziroma dva v postelji. Brez mojega obremenjevanja ali bo kosilo ali ne, ali je urejeno to ali ne. V veliki večini sva spala, vendar sva se tudi posvetila en drugemu. Klepetala sva kolikor sva bila sposobna. To je bilo kar veliko, saj sta najina jezika podmazana z darom govora kljub vročini. Hvaležna sem za minute in ure z njim v postelji, saj sem zopet izvedela kako poseben in neverjeten je ta mali človek. Bila sva sama, jaz in on. Brez dnevnih pritiskov, ki se jih včasih sploh ne zavedamo. Mogoče pa namenoma zbolimo skupaj.
Danes me je, medtem ko sem ga božala, s solznimi, bolanimi in velikimi očmi pogledal in rekel: “Mami, ti si meni tako lepa. Moj odgovor: “Aja? Zakaj pa? (Mimogrede, vedno mu postavim podvprašnje) In je rekel: “Ja, ker pač si tako lepa. Tvoj obraz je prijazen. Imaš obliko prijaznega obraza, ki ga tako rad gledam.” HAHA. Presenečena sem nad njegovimi opazkami, zato mu tako z veseljem postavljam vprašanja še naprej, ker vem, da bodo odgovori še bolj zanimivi.
Zato pa hvala nani, da si poskrbela za ostalo in za našo malo barabo, ki je sicer obsedena z mano. Saj je sicer nadoknadil z nočnim stiskanjem pa vseeno, tvoja pomoč odtehta gromozanski del. In hvala babi, da si nas naučila, da je vse za nekaj dobro.
Vedno znova ponavljam… zdravje je vse! Če imaš zdravje, imaš svet. Če imaš pa še ljubezen zraven… imaš pa vesolje 🙂 !
Pa zdrav dan… Do naslednjič!
Naša domača LEKARNA :
Poleg raznih domačih žavb (topla prepražena čebula na pljuča, narezana čebula zraven postelje, lovorjev sirup, lizike timijana, dotterina sivka v prezračevalec zraka)
Tukaj je še nekaj linkov, ki nam olajšjo leto in za katere sem hvaležna. Fotri bi rekli: “Saj mine!” No… se bom pa tudi jaz strinjala z njimi, saj mine! Pa srečno zimo… POLETJE, ČAKAMO TE!
Dotterina olja nam olajšajo problem z dihali: FACEBOOK : ČUDEŽ IZ STEKLENIČKE
Zdrav obrok pa nam krepi imunski sistem : http://www.zdravobrok.si/?product=otroski-probiotiki-v-prahu-z-vit-c-50g
2 komentarja
Omg prav smilite se mi!!! Vse si zmagala, tudi to boš! Čez leto ali dva, ko bosta večja, bo teh bolezni manj! Drži se!!! In hvala za nasvete, vse zabeleženo! Mi imamo pa par stvari od Just in smo tudi zadovoljni. Pozdravček!
<3 ... Pozdravčki nazaj!