Ko ima hudič mlade … jih ima veliko!

December. Moj mesec, naš mesec, ljubim ga … Vse do letos 🙂 … No saj najbrž to ne bo čisto res, ampak trenutno sem v fazi, ko mi pač ni toplo pri srcu,ko pomislim nanj.

Vse se je začelo takole … V večini mislim,da sem za ne spanje jamrala že odkar se je Izak rodil, pa vseeno … tako hudo pa ni normalno, da je … Navajena sem bila zbujanja do 15 krat na noč. Pač naporen dojenček . Izgubi dudo in jo hoče nazaj. Niso vsi isti, a ne? No tale številka 15 se je stopnjevala in sledil je neutolažljiv jok ( prej ga ni bilo, je bilo samo jamranje ) ampak človeku ne ‘ trkne ‘, da bi lahko bil alergik. Brez pikic in alergijskih znakov … Kakorkoli najraje bi se za ušesa,ker mi ni postalo jasno prej. Revež kako je moral trpet. Kakorkoli jaz sem vztrajala, da je refluks,ker že imam izkušnje z njim in znaki so bili podobni. Preživljala sem grozne dnevi, noči in odšli smo sredi noči na urgenco in seveda dobili napotnico za bolnico … Dva dni sva preživela na pediatrični kliniki in jokal je skoraj vso noč. Spala nisem več kot 48 ur, po cele noči ga nosila okrog in dobila vnetje bicepsa in nekaj med vretenci. Kul, a ne 🙂 ? Fant je ‘komaden’ in pridobiva na teži, kdo bi pomislil da ga res kaj takega muči. Kakorkoli refluks je samo lažja oblika, je pa alergija na mleko. Sicer ni dokazana ampak smo dobili strogo dieto in … WAW! Pa to je drug dojenček. Ne rečem, da od vsega nošenja gor in dol,ker je bil očitno že nekaj časa bogi ni razvajen. Ampak fant spi tudi do 5 ur v kosu. Je še vseeno tiste vrste dojenček, ki očitno pač ne rabi spanja. Tako kot ga mami ni rabila … in ati 🙂 . Pa vseeno joka ni več!!! Takšnega, ki pač res ne veš ali ga boli ali je ihta ali je samo preveč utrujen.

Tisti dan, ko se odhajala iz pediatrije mi je zdravnica nekaj razlagala in po toliko urah ne spanja in vseh utrujenih mesecih dejansko nisem razumela kaj mi hoče povedati 🙂 … Ko mi je vse razložila sem jo pogledala in ji postavila vprašanje. Debelo me je pogledala in rekla : Gospa, ravno sem vam povedala. Pred očmi mi je utripalo, v ušesih sem slišala jok pa čeprav ga ni bilo, pred očmi sem imela trenutke, ko so mu opravljali test s tisto cevko v nosku. Razmišljala sem če je končno odkrit razlog tega ne spanja in nerganja iz dneva v dan. No,  saj me je razumela 🙂 … Sprehodila sem se po hodniku z lupinico v rokah in pogledala okoli sebe. Od vsega tega me je še potolkla slika bolanih otrok v tistih sobicah. Molila sem, da je samo mleko … konec koncev res ni nič takega, pač malo je alergičen, bo že dobil drugo hrano samo P R O S I M začni spat in nehaj jokati! Ker že vsi trije doma, trpimo … Najbolj pa on.

Tisti večer, ko sem spala doma … sem se uturjena ulegla v posteljo. Tako sem bila zmatrana,da dejansko ko sem zaprla oči so mi same veke skočile gor in sem težko zaspala. V strahu in v krču sem ležala,ker sem čakala kdaj se bo ‘ užgal ‘ in spet bom morala celo noč prehodit in tolažit, razmišlajti  kaj je narobe z ubogim dojenčkom. V resnici sem si pa tudi govorila, ne ne bom zmogla več … Niti ene noči več. Na jok mi je šlo in prosila sem za 4 ure spanja v kosu. In dobila sem jih 🙂 … Stanje se je začelo izboljševati in vse kaže, da je smotano mleko tisti problem. Ko sem sem malo pomirila od vse te norije, ki smo jo imeli doma in obiska bolnice mi je kaj kmalu zmanjkalo tal pod nogami, kot še nikoli … 

Od najmlajšega člana do najstarejšega … ko prejmeš klic, da se je tvoj mož poškodoval medtem, ko si sam doma z dvemi otročki in z enimi ravno prideš iz bolnice … Nisem vedela ali bom skupaj padla in če se res to dogaja. Pa kaj je to? Ko ima hudič mlade jih ima veliko ali kako že to gre? In gremo spet … Megla pred očmi, srce v grlu, solze na licih … Prva misel samo, da je živ. Ok živ je. Druga misel, samo da so noge in glava ok. Tretja misel : A me ti j **** ? Pri vsemu temu, kar se odrekamo in pri vseh brutalnih mesecih treninga in ravno fit po poškodbi??? A se norca kdo dela iz mene? Mešani občutki … od tega, da je živ in bo zdrav … to je pomembno … do tega, da pač … to je njegovo / naše življenje in je treba razmišljati kako čim prej nazaj … Do tega, o shit a zdaj bom mogla tri dece pedenat ? 🙂 AAAAAAA … ( humarja še nisem izgubila ha )

Kakorkoli, da ne ‘bluzim’ v nedogled naj povem samo še to, da se dnevi v kliničnem niso končali in sem bila zadnje čase stalni gost. Ob vsem tem sem seveda dobila vročino od vseh šokov ampak sem jo ‘poignorirala’ in sem že na fedrih, ker nimam časa za ležanje in počivanje. Si bom pa definitivno to vzela kmalu, ko bodo moji fantje zdravi! 

Vsakodnevni pogled na klinični center in misel kaj bi se lahko zgodilo … če bi se … me strese, da se zahvalim … je samo alergija na mleko in samo par ‘šraufou’ v telesu 🙂 … Tukaj smo, zdravi smo. Minilo bo. Iz dneva v dan sem bolj vesela pa čeprav sem svoj rojstni dan preživela sama, objokana na kavču … Se veselim družinskega BOŽIČA in zagledati vse tiste obraze, imeti deci vinčka v rokah in biti vesela! Hvala bogu za tako dobre starše kot jih imamo, ker brez njih bi življenje izgubilo smisel.

Radi se imejte, smejte se veliko … zdravje čuvajte in zapomite si, da ni lepšega in boljšega darila kot je čas … čas, ki ga preživiš zdrav z družino. Ljubim moje fante in življenje bi dala za vse tri.

Imejte krasne praznike in zdrav skok v novo leto!

Hitim kuhat, otrok namreč spi že več kot eno uro 🙂 !

Do naslednjič …