Mesto me je klicalo po pisanju. Zadnje čase se vedno pritožujem, da nimam časa pisati oziroma, da mi čas enostavno zbeži. Seveda ne smemo pozabiti, da je vmes imel Rok zlomljena rebra in je bil doma, to tudi spremeni moj svet 🙂 …in pa rahle težave z mojimi očmi se pojavljajo in dejansko… malo težje gledam na blizu, pišem… kakorkoli.
Kot sem na začetku omenila, mesto me je klicalo po pisanju, kar nekaj je vrelo iz mene že nekaj dni… pa zopet je bil čas tisti ne prijatelj, da nisem mogla zbežati. Prišel je ta dan, ko sem dejansko zagrabila ‘ leptop ‘ in poiskala dokaj miren kotiček zame v mestu. Naročila jasminov čaj in odmislila vse italjane okoli mene, ki kričijo… odmislila vse arogantne natakarje, ki mi ne podarijo niti pozdrava, se osredotočila na vrtnice, ki krasijo mojo mizo ( rože me vedno raznežijo ) in dežne kaplje na oknu, ki polzijo mimo mene kot mali potočki in izginejo neznano kam.
Odločila sem se sprehoditi po ulicah brez dežnika, rahle kaplje so padale na moj obraz, še zadnje decembrske luči, ki krasijo oboke na vratih, božična drevesca so vidno utrujena, dolgočasen januar je pred nami 🙂 . Veliko slišim protožb nad decembrom in vse kar spada zraven 🙂 . Meni je pa v resnici zelo toplo pri srcu, ko si naredimo dogajanje… ok, nekatere stvari grejo kasneje v ekstrem in na koncu sem tudi sama že vidno utrujena in si želim zaštartati nazaj v svoje tirnice 🙂 ampak je lepo. Nepobolšljivi pravljičar sem. Všeč mi je. 🙂
Novo leto je mimo, norija je mimo… v moji glavi pa še vedno ostajajo lanskoletna razmišljanja, samo zapisala jih nisem 🙂 . Misli mi prepletajo dve stvari, če bi se temu lahko tako reklo… zdravje in ljubezen. Bistvo življenja, kajne? Zame že. Občutek, da ljudje pozabljajo kaj je najpomembnejše že vemo, čeprav sem pa tja so se že počasi pričeli zavedati, da je treba umiriti konje. Ali pa se samo jaz staram, pa smo se mi začeli zavedati 🙂 ? Čeprav zdravje… sem cenila od vedno. Že tisti občutek, ko nekaj ne štima s tabo te hitro spomni kako minljivo je vse in kako moraš ceniti trenutke, ko si zdrav. Ko imaš roke in noge, ko imaš vid in sluh… ko imaš vsakodnevnega sebe pa čeprav je to tebi čisto samoumevno. Ko imaš zdrave in nasmejane otroke in pa polna pljuča zraka, ki lahko zadihajo življenje.
Meseci za mano so bili prepleteni z raznimi zgodbami, ki so priletele na moje uho. Velikokrat sem bila šokirana in presenečena. Ločitve, varanje… ljubezen? Kje je romantika? Kje je dvorjenje? Po domače… deležna sem bila veliko ( ne bom povedala na glas, ker ta beseda ne spada v ta zapis ha ha ) ampak… prepuščam vaši domišlji za ustrezno najdbo besede 🙂 . Kakorkoli šokirana. Nekatere še vedno iščejo princa na belem konju. Nekateri še vedno iščejo kraljično na zrnu graha. Nekateri… vse to imajo ampak še dve zraven 🙂 . Jaz pa samo razmišljam… ali sem imela srečo, da sem našla moškega, ki mi je skoraj pisan na kožo. Najbrž ja, vsi je nimajo. Ali je popoln? Ali sem ga jaz sprejela za mojega popolneža? Mislim, da prav nihče ni popoln in, da princi ne obstajajo 🙂 . Evo pa sem povedala, ha ha . Obstaja pa velika ljubezen. Nisem čisto prepričana in nikoli ne bom vedela koliko velikih ljubezni v življenju obstaja ampak… 🙂 jaz sem jo našla in se trudim za njo. In prav tako on. Vsak ima svoje slabe navade in prav tako dobre. Vsak podari toliko ljubezni človeku, kot čuti… vsak si išče svoj ‘ sparkl’ v dvoje, seveda… če ga išče samo eden, se tale ‘ sparkl ‘ hitro izgubi v dnevih, mesecih, mogoče tudi letih… in, ko se izgubi ga zelo težko prikličeš nazaj. Življenje je vsako leto hitrejše, veliko se dela, veliko je tempa. Otroci se rojevajo, starši pozabljajo na besedo : midva , otroci zrastejo, starši se ločijo… NO, NE VEDNO 🙂 ! Nekateri se že prej, ker se enostavno izgubijo, nekateri pa najbrž nikoli. Ne bom pametna in solila nasvetov 🙂 … daleč od tega, nikoli nisem. Naj vas še to spomnim – moj Rok vedno pravi… to sem že velikokrat omenila : poljub je kralj dotikov, ne pozabite se poljubljati ( čim več ) 🙂 . Jaz pa dodam : ne pozabite se smejati, tudi če šale kdaj niso zabavne 🙂 … Danes želim samo poudarit misel, če si zdrav imaš svet – dejstvo. Če imaš pa še ljubezen za katero si pripravljen oditi na konec sveta, premikati gore, se truditi in iskati ‘sparkl’ imaš pa cel svet na dlani.
Večni pravljičar zaključuje zapis z ananasom v ustih in pogledom na uro, da mora v objem k veliki ljubezni, ki ji sledita še dva mala hudička ljubezni. Utrujenost je minljiva, vzemita si čas za vaju, vzemite si čas za vas ( če so hudički z vami 😀 ). Vedno in povsod ima prednost zdravje, otroci in ljubezen. Le kaj bi brez tega ?
Imejte se radi… in kot vedno, podarite nasmeh mimoidočemu 😉 !
Do naslednjič…
Ni komentarjev