Listki odpadajo, barve se menjajo … otroci rastejo!

Mesto se vrača v svojo sivino, moj pogled seže nad staro mestno jedro … a kaj, ko je nad njim puhasta megla. Vreme se še vedno odloča ali bo nebo stisnilo vodo nad zemljo ter zalilo površino. Ali bo samo še en oblačen dan in jaz se bom lahko odpravila na moj dolg sprehod, z vozičkom seveda!

Dnevi tečejo, vreme se spremenija, listki odpadajo in barve se menjajo … mi se staramo 🙂 … otroci rastejo.  Kako zelo hitro mineva čas, kako premalo se zavedamo kako hitro je vse minljivo. Kot bi pred kratkim bila zavaljena kot žoga in čakala malega Oskarja, da nas spozna … Kot bi pred kratkim izvedala, da prihaja še en barabin … in že je minilo obdobje, novorojenčka, prvih mesecev … 

Biti mama je zame nekaj najlepšega. Opazovati kako mali človek raste v velikega. Kako se vsakodnevno uči in kako si želi postati velik. Opazovati nasmehe in se stiskati iz dneva v dan, kaj lepšega? Seveda so tu tudi vprašanja, kot jih ima najbrž vsaka mama, ali delam prav? Moj način vzgoje je predvsem sproščen. Pustim otroka, da pade in se sam pobere. Pustim otroka, da se sam zabori za svoj prav. V resnici … ko mi odgovarja nazaj se na skrivaj smejim,ker vem,da mu v življenju ne bo tako težko in bo borec, bo imel svoj prav. Kar se mi zdi čisto okej 🙂 . Pustim mu izbiro odločitve, ker vidim kako zelo mu to pomeni. Ob temu mu svetujem, če se mi ne zdi prav. In me posluša.  Ne pustim mu raznih elektronskih naprav, ker se mi zdi to zabijanje časa. Raje z njim skupaj pogledam kakšno risanko. Risanke so kul! Ob tem pa neprestano komentirava in se smejiva. Že od samega začetka ga vključujem, da mi pomaga z mlajšim bratcom. Nagovarjala sem ga, da je to njegov dojenček in nikoli mu dala občutka,da ni več on na prvem mestu. Z veseljem mi pomaga pri vseh opravilih, ker ga konstantno vključujem. Dokler sam ne reče : Mami, daj ti … bom počakal. Rad ga ima od prvega dne, saj to je njegov dojenček. Obiske sem vedno nagovorila naj prvo pozdravijo njega, ker je starejši … in kasneje prosijo če jih odpelje do bratca. Mogoče celo vprašajo za dovoljenje, ali ga lahko pestujejo. In obneslo se je super. Sedaj je že navajen in ni nobenih problemov, če kdo prej pozdravi mlajšega. Mislim,da so prvi meseci ključni kako ga razumsko vpelješ v to. No seveda je bil O že dovolj star, da je vse to sprejel in razumel.

Medtem, ko se z Oskarjem že pogovarjam kot s pravim velikom človekom in pogrešam njegovo obdobje dojenčka mi Izak Svarun polni srce z nasmehi in objemi. Ljubim obdobje dojenčka. Njihov vonj, njihovo prvo leto. Vsako obdboje je lepo, ampak prvo leto je tako čarobno. Najbrž tudi, zato … ker smo 24/7 lahko skupaj. Ne predstavljam si, da bi živela v kakšni drugi državi in morala po treh mesecih v službo. V takšno,da bi prišla domov šele proti večeru. O ne, ne. To je dragoceni čas, ki ga želim vsaki ženski ( tisti,ki si želi otroka seveda ), da izkusi materinstvo. Čeprav je to nekaj vsakdanjega, je tako čarobno. Tista, ki ima … ve o čem govorim 🙂 !

Čarobnost odraščanja tistega, kar si ustvaril ti in tvoja ljubezen … Bi bil greh, ne opazovati … preživljati čim več časa skupaj … se igrati … smejati … vzeti za ne naporno in biti starš s srcem, ne pa zato, ker … pač otroke moraš imeti. Ni res, ni jih treba. Ni vsak za to in s tem ni nič narobe. No, jaz sem 🙂 ! In srečna sem, da je moje srce polno ljubezni, ko slišim dom smeha ali joka .

Do naslednjič …

T.