Sončna jesen je tako krasna, zlato rumene barve na drevesih, rjavo posute potke in brcanje ‘ listkov’ našega razigranega Oskarja. Kasneje super veselje, ko mami reče : ‘ zgrabi listke in jih vrži v luft, kot velike snežinke ti bodo letele na obraz’. Prizor : minuta kasneje : MAMIIIIIII vse imam pod ‘majco’ aaaaaa … sledi kričanje 🙂 . Seveda ga očistim in ponovim vajo, samo da tokrat mu jaz vržem listke v luft 🙂 … Do sedaj se je že navadil in si taktično naredi ‘strehco’ nad glavo, da je koža varna in, da mu seveda nič ne pade za vrat 🙂 … Vsak letni čas je čaroben in vsakič znova se čudim vonju pomladi, jesenski barvi, vročem soncu in beli zimi.
Danes sem si vzela čas za poslušanje oddaje o otroških možganih. Čeprav sem tiste vrste mama, ki je ne zanima pretirana literatura psihologov in vzgoje po knjigi ampak sem sama svoj mojster 🙂 … Ko pa zasledim ali pa, ko mi mož pošlje kak link in reče : Poslušaj, ker to ti bo všeč. Mu vrjamem in poslušam 🙂 … In velikokrat si rečem : Sploh nisi tako slaba in si dam petko 🙂 …
Ko človek spozna svet starševstva se vse zdi kot neka druga dimenzija. Zahajaš na igrišča, v igralnice in podobne otrokom zanimive ‘ prostore ‘ in vidiš marsikaj. Včasih se kar ne neham čuditi nekaterim. Saj ne rečem nič, vsak ima svoj način vzgoje, jaz samo opisujem svojega.
Vsak starš se trudi biti najboljši za svojega otroka in narediti dobro delo. Jaz kot mama dveh, v večini sama se velikokrat sprašujem ali delam prav ali ne. No to bom najbrž videla čez leta pa vseeno. Otroku je potrebno pustiti svobodo, svobodo do meje da bo vedel kaj je prav in kaj je narobe. Vse mu pa tudi ne pustim 🙂 … Na temo igral mislim,da sem enkrat že pisala pa se ne bi rada ponavljala ampak še vedno me impresionirajo straši z vprašanjem : Kje imaš pa mamico ? In ga dvigne na igralo pred njim medtem, ko se je on pogunmo odpravil SAM splezati na ‘ hiško ‘. Ah mamica je tu blizu in pazi na vsak moj korak, le da mi pusti, da SAM dosežem željeno stopnico pa čeprav se bom zato moral potruditi. Ja seveda … uči me, da se v življenju že od malih nog lahko doseže vse pa četudi je to visoko. Pusti me, da sam navezujem prijateljstva in stik z drugimi. Pusti me, da se sam ‘ zaborim ‘ za tisto, kar mislim,da je prav ampak še vseeno opazuje vsak moj korak in mi svetuje in pove, kar misli da je prav in kar misli da ni prav. In to ne z načinom, da se dere čez celotno igrišče : Še enkrat narediš to neumnost pa greva domov in danes ostaneš brez risank. Medtem, ko on sedi na klopci in buli v telefon 🙂 … No pri nas pač to ne gre tako. Ne rečem so momenti, ko se tudi sama kdaj ‘ zaderem’ na igrišču, ker se včasih naredi, da nima ušes 🙂 ampak vse ima svoje meje. Učim ga, da se pobere sam pa čeprav ve, da bi najraje stekla k njemu in ga pobrala ter mu zašepetala, jaz sem tu in vedno te bom pobrala. No ni res, v življenju se bo moral sam pobirati z mojo oporo seveda … ampak mislim,da bom naredila boljše delo, če ga bom postopoma navajala, da ni nič hudega če ti kdaj spodrsne. Se pobereš in greš dalje. Vsi ti vzorci, ki se dogajajo sedaj mislim,da imajo vpliv na otrokov nadalnji razvoj. No in tako pravijo tudi psihologi 🙂 … Sama nisem nikakršen psiholog ampak uporabljam zdravo ‘ kmečko ‘ pamet. In ta pament vključuje veliko otrokovega gibanja, tako kot včasih. Tako kot smo divjali mi in absolutno ne vključuje tega, da otroci stari 10 let ne znjao narediti niti prevala ampak z veseljem ‘ zloudajo ‘ takšno in drugačno igrico na njihov pametni telefon. Opazujem Oskarja in vidim, da je kot goba in samo srka vse kar sliši in vidi. Kako zabavno je opzovati ta mala bitja, ki rastejo in se učijo. Včasih oziroma velikokrat me na hitro zaključi s kakšno pametno izjavo, da ostanem samo tiho in se nasmejem.
Daleč od tega, da sem ambicjozna in tekmovalna mama. No o tekmovalnih mamah pa enkrat drugič 🙂 … Sem samo mama, ki opazuje otroka in mu nudim tisto,kar mislim da potrebuje. V veliki meri je to ljubezen in pogovor brez kričanja, veliko gibanja ampak ne takšnega : en dan plavanje, drugi dan nogomet, tretji dan to … da ga že sedaj pri mladih letih dam pod ‘ presijo ‘ : športnik boš 🙂 . Ne. Nudim mu gibanje zato, da sprosti vso energijo, ki mu šviga v telesu. Nudim mu čas z mano in vrstniki, saj 4. letnik to nujno potrebuje, da se izoblikuje in nauči ‘ borbat’ pravi moj mož. Pa čeprav bi se včasih sama kdaj skregala z 6. letnim otrokom na igrišču in rekla : halo 🙂 ha ha …
Kakorkoli naj bo to ena moja izpoved iz moje prespektive igrišča, starša 🙂 . Pustite otroka, da vas on kdaj kaj nauči, ker mali možgani so veliko bolj čisti od naših in me impresionirajo iz dneva v dan. Samo prisluhniti jim je treba in si vzeti čas … ne pa preslišati, kar ta mala ustka govorijo. Včasih tudi, če sem utrujena … že komaj čakam kaj mi bo naslednji dan prinesel in kako se mu bom čudila, ker me bo spet nekaj novega naučil. Jaz pa upam,da bom njega … naučila kaj pomeni neskončna ljubezen.
Pa lepo in mirno noč!
Do naslednjič
T.
Ni komentarjev