Odličen zapis! Prvič na tvojem blogu…zdaj pa imam kar nekaj dela, da bom prebrala še vse prejšne zapise 🙂 Sicer se poznava le bežno – enkrat smo bili v Tržiču skupaj na pikniku pri Roku L. Takrat sva bili obe noseči – ti z Oskarjem, jaz z Nežo. Zdaj pa imam jaz tudi še sedem mesečno Špelo… in že razmišljam kako hitro bo minilo to obdobje, kar naenkrat ne bo več dojenček.
Kar se tiče rojstva pa – se strinjam kako krut je vstop v življenje…čeprav meni so Špelo takoj položili na prsa in mi jo pustili kakih 15min…oh kakšen božanski občutek je to! Teh prvih trenutkov nikoli ne bom pozabila.
Glede neprespanosti pa.. I feel you. Moja mantra je tudi “this too shall pass”…
Srečno in čim več počitka! 🙂
]]>