Ura bo odbila 12, dom zaenkrat odmeva v tišini in raznih potovalk ni več na vidiku. Dopoldansko norenje se je umirilo. Danes si je že vsak prislužil svojo buško ( spet ), borba z atijem pred odhodom uspešno zaključena, eni kufri spakirani, drugi bodo spet kmalu. ‘ Femeli hug ‘ bo konstantno spet v pogonu. Saj ne, da nas dnevno ne spremlja, ampak to je naš poslovilni stavek, ko se ati poslovi … V meni spet nekakšna praznina. Čeprav ne bo dolga … pa vseeno. Tale naš preklop spomlad + pol poletja … v dolgo jesen in še daljšo zimo, je pač najtežji. Glede na to, da je Rok letos utrpel poškodbo, je bil extra veliko časa doma ( pa čeprav je rehabilitiral in treniral non- stop ) … kako uro na dan je bil z nami, noči so bile naše. Zdaj bo pa to velik čustveni izziv 🙂 … No … toliko o stavku, ki mi ga namenijo tisti, ki me srečajo enkrat na leto. Ah, saj se navadiš kajne ? Am … NE! 🙂 … Vsakič te udari kot ponev po glavi. Je pa res, da se uneseš … navadiš pa ne ravno. Ampak seveda, mi ga podpiramo in se veselimo z njim … in mu ne jamramo 🙂 … bo prebral blog pa bo videl, da hrepenimo po njem. Ampak ej ati … mi smo tukaj, te čakamo, v mislih treniramo s tabo, da bo zima naša … Kakorkoli meni niti malo ne bo dolgčas. Zdaj ni samo eden ampak sta dva 🙂 …
Dva brata … to bo zanimivo odraščanje. Sama nisem edinka in moje misli segajo tja v moje otroštvo. Sicer sem v tej zgodbi jaz Oskar in moj brat Alex, Izak Svarun. Najina zgodba z bratom je malo drugačna, ker je mlajši od mene točno 7 let in pol. Med nama je bila razlika že v tem, da je bilo manj pretepanja in večja razlika. Pa seveda naj bi jaz imela punčkast karakter ( beri : to ni bilo ravno tako 🙂 ) … tudi jaz sem ga po hiši lovila z Cankarjevo knjigo ( tega mislim, da mi ne bo nikoli oprostil ha ) in ga ljubosumno zapirala v omaro. In jaz se drznem spraševati : le po kom je Oskar tak ? Pfff … Ampak vseeno so se leta poznala in mislim, da sem bila predvsem zaščitniška sestra ( še vedno sem ) . Najin odnos se je razvil v krasnega. Alex je velik del mojega srca, moj prvi mali sine. Rada ga imam do vesolja in nazaj … če ga kdo prizadane, sem jaz tukaj … da mu razpolovim srce ha ha ( tako zaščitniška sem … včasih preveč ) … kar on sovraži, sovražim jaz … tistega, ki on ljubi, ljubim jaz. To želim sama vzpostaviti med mojima sinovoma. Ampak otroštvo je le otroštvo. Odnos med mojima fantoma je iz dneva v dan bolj divji. Lagala bi če bi rekla : Joj … naša dva pa ne! Kako sta pridna in kako si pomagata. Rada se imata neizmerno … to sigurno. Prvo leto pri Oskarju ni bilo občutiti rivalstva do mlajšega … to se spreminja. Zadnje mesece je pravi ‘ đumbus ‘ … Opažam, da na momente, ko Izak Svarun rabi pomoč … ali stopiti iz stopničke ali natrgati kruh, da bo lažje šel v usta … se postaviti v bran na igrišču za mlajšega brata … ga zelo lepo tudi pomiri pri joku … to je vse Oskarjevo poslanstvo. Vse naredi tako kot bi jaz sama … mu pomaga. On je njegov. Ampak borbe so med njima na dnevni bazi. Še posebej, ko sem v igri jaz 🙂 . Jutranja rutina se že začne v postelji, ko se Izak S. z nežnim kričečim glasom Maaa ( za njega sem ma ) zvije k meni – mimogrede takšna carta, da je svet ni videl … mami je pač njegova. Nastane borba za mamin objem pa čeprav Oskar nikoli ni bil prav crkljivček . Zdaj je . Mami srečna 🙂 ! Rok moje glave zjutraj sploh ne vidi, ker je pokrita z otroškimi objemi oziroma deli telasa ha ha . Igrače so konstantno v pripravljenosti za rivalstvo. Kar vzame mlajši, bi seveda imel tudi starejši, oziroma bom drugače napisala , kar vzame on … mu minuto kasneje iz rok to izpuli Oskar. Dretje v zraku. Po novem Oskar tudi vozi malega poganjalčka medtem, ko komaj spravi dolge noge naprej … Na morju bi seveda raje imel ‘ šlauf ‘ kot rokavčke ali pa se naučil plavati ( čeprav nam je v nekem momentu letos že skoraj uspelo … ko je drug spal seveda ) … Včasih, ko moj pogled ni usmerjen proti njima samo zališim, bum – tresk in nehote Oskar porine, odrine … mali se pa ne da … včasih zakriči na ves glas ali pa pač enostavno oponaša njegovega ljubčka ( obožuje Oskarja ) in ga poči nazaj 🙂 … Seveda vedno govorim : ne delaj tistega, kar ne želiš, da bi delali drugi tebi. Mislim, da Oskarju ta stavek odmeva v ušesih. Včasih se zgodi tudi to : Izak Svarun že spi, Oskar pa bruhne v smeh brez razloga in to seveda na ves glas … da ga zbudi, kakopak ? Ali pa ga vsako minuto lulat, da z glasnimi koraki udarja mimo sobe … da se zbudi, kakopak spet 🙂 ?! V resnici ga samo pogreša … in si želi, da ustane in se ‘ fajtata ‘ naprej 🙂 . Divje dneve preživljamo, oba se borita za pozornost in jaz se na smrt trudim, da dam obema enako. So pa seveda trenutki, ko se srce enostavno stopi. Pridejo momenti in se skupaj zaigrata in si celo izmenjata igrače. Igrata se glasne leve in doma odmeva otroški smeh in hihitanje. Med sabo se hranita, mama pa že drži sesalec z levo roko. Izmenjata si poljube in objeme. Očitno je med bratskim odraščanjem to tako. Rok mi vedno govori : Ja fanta sta … kaj pa misliš? To tako je … 🙂
Vesela sem, da imata drug drugega … skupaj odraščata in počneta neumnosti. Mlajši bo odporen na vse, ko bo kmalu prestopil prag vrtca. Vidi se, da mu sledi in hitreje odrašča. Ker Oskar je njegov heroj in želi si biti tak kot on. Čeprav imam včasih občutek, da je tudi obratno. Eden drugega ‘ filata ‘ in se učita. Ko ju gledam se sprašujem kako bi bilo imeti … še več takšnih ha ha. Moje srce polnita iz dneva v dan pa čeprav je telo velikokrat utrujeno. Moje oči orosita skoraj vsak dan. Pa naj bo to zaradi ljubezni ali pa utrujenosti 🙂 . Danes se je moje oko orosilo zaradi te slikice … O. je za strica narisal našo družino in seveda imel tudi predstavitev kaj je na sliki … “Ati drži Izaka Svaruna in mamiko za roko. Jaz sem pa tako vesel, da imam kar stegnjene roke. Vsi imamo nasmeh na ustih, ker smo veseli.” No … jaz pa pokam od sreče, da sta škrata del mojega življenja in sem vsak dan v pričakovanju, kakšna dogodivščina se bo zgodila. Koliko kozarcev bo razbitih, sten porisanih ali pa koliko poljubov bom prejela od enega na desni ter od drugega na levi strani. Za fantke smo mame kraljice … kaj še želiš lepšega ?
Za konec pa vam povem, da imamo doma tudi hišni bend, če bi jih kdo želel najeti 🙂 . Obrnite se name, sem njuna ‘ menedžerka ‘ . 🙂
Lep pozdrav od nas!
Na sliki Kaaa, Aaaa in Maaa … besede najmlajšega.
Ni komentarjev