Tokrat se je pod mojimi rokami zavrtela domača granola. Na zadnjem popotovanju ( Bali ) smo večkrat naleteli na okus noro dobre granole. Sicer mi ni uspela TAKO dobra, kot jo naredijo oni ampak… približek, recimo . Želela sem odkriti kakšne zanke imajo in kaj jo dela tako dobro… pa sem po svoje malo čarala . Naj preidem, kar k bistvu.

POTREBUJEMO :

• večjo posodo
• ovsene kosmiče ( natur aktiv Hofer )
• cele lešnike 
• brusnice
• kokosovo moko
• lističi mandljev
• mešana semena ( Hofer )
• med ( natur aktiv )
• kokosovo maslo
• kokosov čips
• cimet
• sol
• pekač in peki papir 

PRIPRAVA :

V večjo posodo sem stresla, kar cele ovsene kosmiče ( zaloga ) , po občutku sem strla velike lešnike in jih položila nad kosmiče. Prav tako kot vse ostale sestavine ( brusnice, kokosovo moko, liste mandljev, mešana semena ) .

 Vse to sem potresla s cimetom + ščepcom soli in premešala. Prijela sem žlico medu in vse skupaj prelila ( potrebovala sem 3 velike žlice ) . Nekaj časa sem gledala kaj narediti, ker se mi je dozdevalo da se malo preveč ‘ skupaj drži’  pa sem dolila malenkost kokosovega mleka in slika je bila lepša ha ha. V posodi sem stopila 2 žlici kokosovega masla in prelila čez vse sestavine… mešala in mešala. 

 Na pekač sem položila peki papir, pečico segrela na 180 stopinj. Moj miks sem enakomerno potresla po pekaču, položila v pečico za 20 minut. Vmes večkrat premešala, ker se HITRO ( meni se skoraj je ) zgodi, da se preveč zapeče. Preden granolo shranite v ustrezne posode počakajte, da se ohladi in dodajte kokosov čips – veliko njega ha ha. Tisoč receptov je za granolo ampak jaz sem naredila po svoje. Več kot očitno imamo radi kokos .

• Sama granolo najraje dodam k bananinemu smutiju. Zraven narežem sadje po občutku in vse zmešam. Super dober zajtrk.

Hvala moji ljubi trgovini https://www.hofer.si za vse sestavine, ki so me popeljale nazaj na Bali.

The post Domača granola in tropski okus, kokos… seveda! appeared first on Tjaša Perko.

Rahel, topel veter me boža po obrazu, bananini listi se zibajo, palme pa z njimi. Sedim tako rekoč nad klifom, pred mano morje v vsej svoji veličini. Čeprav je tema, ga čutim. Lokalci so vklopili svoje lučke in najbrž planili na lov za jutrišnjim kosilom. Vidim jih. Ušesa so polna ”easy house” glasbe, ampak črički ji dajejo ”beat”. Na trenutke me odnese, ker si zraven pojem melodijo, ki se vrti. Ne poznam komada, ampak je neverjetno dober. Refren gre nekako tako: ”I belive in love… I know this time will be gone some day… I just don’t care.” Kot da bi zvočniki vedeli o čem bom danes pisala.

Naše lokacije na Baliju so se kar nekajkrat zamenjale, obiskali smo tudi otočke po imenu Gili… Ampak ja, danes ne bom pisala ”popotniških” stvari, danes bom pač samo jaz. Velika škoda bi bila, če bi izpustila tako epski pogled in inspiracijo. Saj veste, da če imam klik v srcu, planem nad tipkovnico… In to se je zgodilo pretekle dni, samo zorganizirati sem si morala večer oziroma urice brez fantov. In danes sem si jih. Po dolgem času sem si privoščila masažo (Balinez seveda). Nisem pretirani oboževalec masaž ampak vedno, ko grem si rečem: ”Ok, večkrat je treba.” In po nekaj dneh sem si tudi vzela čas za zapis. Hvala, moj dragi Rok, ker skrbiš, da imam tudi jaz čas za tisto, kar potrebujem.

Pretekle dni me je misel zopet zanesla na besedo ljubezen, ko pa tako rada pišem o tem pišem. #pravljičar Ampak naj vam zaupam, zakaj sem, po domače, vsa sentimentalna.

Z Rokom sva se vrnila na del Balija, kjer sva preživela večino časa, ko sva bila tukaj še sama. To je bil prvi najin ”preizkus” ljubezni 24/7. Potovanje, sama, prvič s človekom toliko časa. Poseben prostor za naju, več kot očitno, zdaj ugotavljam, ker sva bila cela ”paf”, ko sva se vrnila na to lokacijo in prav tu smo si vzeli nekaj dni časa. Zanimivo je, da ko sva bila tukaj sama, se niti približno nisva pogovarjala, da bova kdaj imela otoke ali pa kako bo in bla bla. Bila sva pač samo pijana od ljubezni in opečena kot kuhana raka. No… in zdaj sva tukaj, v isti hišici in najbrž na istem jogiju, le da dve mali sraki smrčita zraven. Čudni občutki me obdajajo, ker si vseeno nisva mislila, da se bova še kdaj vrnila sem ali pa vsaj ne tako kmalu.

Kar me je pa še bolj zagnalo za tipkovnico pa so pretekle debate z ljudmi, ki sva jih tukaj srečala… No, o tem sem tudi sama že večkrat razmišljala, ko sem opazovala mlajšo generacijo.

Ne da mi miru današnje dejtanje oziroma, da ne bom uporabljala toliko tujk, zmenki. Današnji zmenki in spoznavanje bodočega partnerja. Tinder ali živo rokovanje. Tinder ali resničen pogled v oči. Tinder ali živo ”pecanje” . Tinder ali romantika? Tinder ali ”hard to get” igra. Tinder ali nežen dotik in dvorjenje ženski? Zmenek in prvi poljub ali kar Tinder in ”bam, takoj seks”? Waw, kje je romantika? Ni je več očitno… Kje je igrivo spogledovanje in dejtanje v živo in ne prek aplikacije? Ok, še nekako razumem tisti prvi del. ”Ej ful delam, nimam časa… drugače nikakor ne spoznam.” Ok, to še gre. Če pač samo spoznaš in preseliš romantiko oziroma iskrice v resnično življenje, ampak kaj pa mladi? Smo res že zrasli v to generacijo ljudi, o katerih je že davnega leta govoril Einstein: ”Bojim se dneva, ko bo tehnologija prerasla ljudi in bo svet imel generacijo idiotov?’‘ Ja, ja, saj spet vem, da ne bom nič spremenila, ampak pišem pa lahko, kajne? Strinjam se z gospodom Albertom in očitno je že takrat dobro vedel kam gremo.

Včasih se ne morem načuditi kako to poteka. Sicer je tisti, ki je to patentiral, gladko milijonar, ampak dajmo nooo. Ljubaf čaka! Ali jo samo jaz vidim? Sicer sem bolj kot ne to aplikacijo opazovala skozi moške oči (fantje, se opravičujem). Niste vsi isti, tako kot punce ne. Ampak, da ”swipneš” – nimam pojma, kakšen je slovenski izraz, ampak saj smo vsi na istem in veste o čem govorim – punco, ki ti je všeč. Dejansko se sploh ne išče več energije oziroma človeka, s katerim ti je lepo, ampak le pogledaš fotografijo in preveriš, če ima npr. dobro rit? Seveda razumem, na prvem mestu je privlačnost, ampak… Spet postavim vprašanje: ”Kje je romantika?” Kasneje pa vsi jočejo, da ni ljubezni. Kako pa bo ljubezen, če je ne začutiš na pravi način? Smo mi še tista zadnja generacija, ki nam je to uspelo? Vesela sem, da sem del nje in da sem ujela še tisti zadnji dih resničnosti. Sicer sem tudi sama šla čez velik del prek tipkanja, ker Roka ni bilo doma, ampak vseeno je bilo vse prej kot to. Vsaj ni bilo na takšen način.

Nič ne bo drugače, najbrž bo samo še huje. Mlajšim je to očitno všeč, saj niti ne poznajo drugačne igre. Jaz, jaz pa se samo sprašujem in tipkam. Kakor koli, dvigam palce za Tinder. Če tam najdeš ljubezen svojega življenja… potem je že dobro.

Jaz še vedno verjamem v svečke in romantične dotike. Verjamem v čas, ki ga nameniš drug drugemu. Tiste male pozornosti, ki so za ženske tako velike. Verjamem v ljubezen, ki ruši gore in ti da občutek, da si pa nekaj v življenju vendarle naredil prav. Verjamem v njegove skrivnostne oči, pa čeprav ga poznam že dolgo. Verjamem, da prepiri krepijo ljubezen. Vem, da otroci vzamejo del ljubezni in se zanjo moraš truditi. Trud je poplačan. Vem, da iskren dotik pozdravi vse rane. Upam, da je ljubezen večna. Vem, da je poljub kralj dotikov in da ljubezen na človeško telo deluje kot najboljša meditacija na vrhu klifa. Še vedno vsak dan iščem iskrico, pa čeprav sem kdaj utrujena. Živim za igro ljubezni, ki mi daje občutek, da letim. Dajem mu čas, ki ga rabi in on nudi čas meni. Ljubim vse napake, ki jih ima in obožujem vse besede, ki jih včasih ne zna izbrati. No, konec koncev pa vseeno upam, da bo Tinder spečal ljudi, ki se ne bi našli, če ne bi bilo te ljube aplikacije!

Pošiljam vam čas, čas za ljubezen.

Do naslednjič…

The post Kje je romantika? Tinder ali ljubezen v živo? Poljub z Balija appeared first on Tjaša Perko.

Tekom dneva dobivam inspiracije za zapise, pa enostavno ni mogoče zapisovati. Sedaj, ko sem se pa dejansko usedla, imam pa glavo skoraj prazno, samo poslušam. Lepo je biti nazaj. Na otoku, za katerega nisem bila čisto prepričana, kdaj se bova vrnila. Načeloma se ne vračam na iste lokacije, vsaj tako sem mislila. Zakaj bi se? Če je pa še toliko neodkritega. Ampak tokrat je drugače. Nekaj naju je potegnilo nazaj… in tisto nekaj je točno vedelo zakaj in kdaj. Kot že vsi vemo, obožujem tropsko podnebje in zelenje. Obožujem, ko me sonce boža in ko so moje noge bose. Obožujem drugačen utrip, ki je daleč od evropskega. Seveda mi je tudi naš utrip ljub, ampak nekako ta me vedno ponese v drugo smer in tukaj sem vedno še toliko bolj srečna. Zakaj? Pojma nimam. Obožujem vroč veter v laseh in sveže natrgano sadje. Tisti občutek… Živi in pusti živeti! To začutim v teh manj ravzitih državah.

Danes se mi je trgalo srce. Najbrž sem tudi zato za zapis izbrala današnji dan. Naša pot na Baliju se je začela na obali, kjer smo z motorji prečesali en del. Divji promet, ki šviga sem in tja. Ljudje v večini na motorjih. Oko je opazilo vse, kar se opaziti da. Dojenčki v culah med očetom in mamo dirkajo po cestah na dveh gumah, bosi. Stare none brez zob se umazane smejijo. Moški mrkih, pa vseeno veselih pogledov, se nasmihajo. Lokalna hrana se peče vsepovsod in vonji se mešajo, kakor je to sploh lahko mogoče. Voda šprica iz gumjastih cevi na cesto, da zadušijo vroč prah. Kulinarika je na vrhuncu. Avokado in riž sta njihova najboljša prijatelja. Kokosi te kličejo, da jih spiješ. Živčnost ne obstaja, čeprav imaš na trenutke občutek, da ti vsi trobijo, ker se jim mudi. Daleč od tega. Trobijo iz prijaznosti, da te opozorijo, da so za tabo ali pred tabo. Levo ali desno na motorju. Tako kot imajo oni nor ampak naštudiran promet, ga nima nihče. Gekoti se plazijo iz vseh zornih kotov, pajka za enkrat nisem še opazila in upam, da ga tudi ne bom. Ignoriram.

Aja, vrnimo se nazaj. Trgalo srce. Naša pot z obale se je nadaljevala v notranjost, kjer smo trenutno nastanjeni. Prekrasni Ubud z neverjetno energijo. Nimam pojma, kaj to mesto ima, ampak nad njim je nekakšna mirna in pravljična tropska avra. Kakor koli… med našim večernim »girom«, kot mu pravimo, sem z Oskarjem sedela na motorju in se brezskrbno smejala in pela pesmice, medtem ko sem z desno roko pritiskala na gas. Veter naju je božal, lučke so bile okoli naju. Začutila sem veliko srečo. In v sekundi, kot bi me nekdo oblil z mrzlim loncem vode. BUM. V desnem kotu opazim senco malega otroka. Roka je zmanjšala gas in začela sem opazovati, kaj je tam na tleh. Na kartonu, malo večjem, kot je bila ona sama, je ležala mama. Bosa, umazana. Mojih let. V naročju je imela deklico staro približno toliko kot Oskar, ki je spala… In še ena senca malo manjša kot moj Izak Svarun je hodila mimo njiju. Na začetku mi ni bilo čisto jasno kaj vidim, ampak sem prebledela. Odpeljali smo se mimo, začela sem trobiti Roku naj se ustavi. Obrnili smo… in se odpeljali nazaj. Moje oči so prekrile solze, sploh nisem razmišljala ampak sem bila čisto »paf«. Oskar me je gledal, spraševal. Takoj mu je bilo jasno. Odprli smo denarnico in se vrnili k mami. V roko smo ji stisnili nekaj denarja. Pogledala me je v oči, ker ji ni bilo jasno, kaj se dogaja. Videla sem sebe na tleh. Videla sem otroka. Tako globoke rjave oči je imela, da me še zdaj zaboli v srcu, ker bi ji najraje nesla svojo ljubezen in ji pomagala. Vem, da je veliko takšnih. Ampak prizor in trenutek, ki sem ga bila danes deležna… nimam besed. Odpeljali smo se naprej v ulice, solze so mi tekle in Oskarjeve besede so bobnele v mojih ušesih. »Mami, jaz bi si strgal srce in ji ga dal. Mogoče bo zdaj lahko kupila fantku hlače. A gremo nazaj? Ji dam srce? Mami, si prehlajena ali jočeš?« … Nato zavijemo v čisto »random« ulico in se pred nami se »odpre« zavesa mam, ki so ležale na tleh z malimi zakladi in stegovale roko proti meni. Jaz sem mislila, da se mi sesuvajo tla pod nogami. Kje? Kako? Komu naj dam? Takšne slike nisem videla še nikoli. Med vožnjo do doma sva se z Oskarjem veliko pogovarjala. Tako mali človek pa toliko pametnih napotkov dobim. Čeprav me včasih čez dan njegova energija zelo utruja, dan vedno zaključi kot človek, kateremu se čudim že od rojstva.

… Nisem čisto prepričana, kaj sem hotela z zapisom povedati, ampak sem morala dati občutenja na ta virtualni papir. Nismo rešili vseh mam, ki so tam ležale. Tudi te, ki smo ji pomagali, najbrž ne. Upam pa, da bo imela vsaj za kak obrok. Ne samo za otroka, ampak tudi zase…

Medtem, ko sem tipkala ta zapis, je prvič odkar smo tukaj začelo deževat. Bose noge so mokre. Lica so se posušila. Nebo je pa mogoče zajokalo. Cenim trenutke, ko vidim, da imam sobo, v kateri lahko spim. Cenim trenutke, ko lahko otroka naučim, da je drugim treba pomagati. Vem, da ne bom rešila sveta. Vem, da je tega na milijone, a moja duša je krhka. Sicer pa tudi če si »nevemkako« močen človek… če imaš srce, te to enostavno podre. Mislim, da bom omenila Roku, da gremo jutri nazaj čez to ulico. Oskar je rekel: »Ne rabim nove zapestnice, dajmo jo punčki.« So trenutki, ko se ljudem zatresejo tla pod nogami in očitno pristanejo na cesti. Nobenega ne sodim zakaj in kako. Podarim to, kar lahko.

Danes jih bom sanjala. Velike rjave oči. Naj vam bo lepo, kjerkoli že ste. Ljubite se, kolikor se lahko. Jejte vse, kar lahko. In cenite tiste velike male trenutke in predvsem dihajte s polnimi pljuči. Maham vam s tropskega otoka, ki je na trenutke žalosten, ampak tako bogat.

Do naslednjič…

The post V tem raju bom nocoj sanjala tiste rjave oči. Poljub z Balija. appeared first on Tjaša Perko.

Krompirjeve posodice ali polnjeni krompirjevi mafini. Bili smo na obisku pri mojih starših in povsod nas je bilo veliko. Tokrat sva se z mami v kuhinji zavrteli skupaj. Tri, dva, ena in brunch je bil na mizi. Družina je na kupu, otroci letajo gor in dol, pozna kava v skodelicah čaka na mizi… zakaj bi hiteli, če je pa vikend in toliko si imamo za povedati .  Zajtrk zbeži v dopoldanske ure in se preslika v brunch . 

POTREBUJEMO :

• jajčka BIO ( po želji / količina )
• krompir ( po želji / količina )
• sir ( ementalec, NATUR AKTIV )
• sol
• poper
• pekač za mafine
• maslo ( ali olje ) 

PPRIPRAVA : 

Skuhala sem 7 srednje velikih krompirjev, ko so bili SKORAJ ( ne čisto ) kuhani sem ji položila v mrzlo vodo, da so se malo prej ohladili. Tisti čas, ko se je krompir hladil sem seveda klepetala z mami ob kavi in pripravila stvari za naprej. Vse skupaj ni kaj veliko sestavin ampak obljubim vam, to je noro dobro. Še posebej če obožuješ krompir, tako kot jaz. Pekač za mafine premažeš z maslom ( ali oljem ) , da se kasneje krompir ne ‘ zalepi ‘ in imaš po domače ‘ štalo’   . Toliko mafinov kot narediš, toliko jajčk potrebuješ. Ko je krompir ohlajen, vzameš malo večjo posodo in ga naribaš, soliš, popraš ( kar veliko, da dobi okus ) . Vzameš veliko žlico in pekač napolniš s krompirjem.

Na rahlo krompir potiskaš ob stene pekača, da nastane ljubka posodica. Če imate doma sprej z oljem, še malo po vrhu poškropite. Pekač položite v segreto pečico ( 230 stopinj ) za približno 20 minut. Krompir postane zlato rumene barve, vrhi se hrustljavo obarvajo. Vzamete ga iz pečice in v vsako posodico ubijete jajček, vrh pa okrasite s sirom. Dodamo še malenkost soli in popra.

Vse skupaj položimo nazaj v pečico za 10 do 12  minut. In dobimo en’ krasen brunch mafin ! Pa dober tek !

Hvala moji ljubi trgovini za bio jajčka, sir in vse kar pripada zraven ! ( https://www.hofer.si )

The post Krompirjeve posodice ali polnjeni krompirjevi mafini, odlično! appeared first on Tjaša Perko.

Tokrat izpod mojih prstov malo drugačen zapis. Ne bom opisovala, kaj vse je pred mano in kakšna energija me obdaja. Niti ne bom govorila, katere sestavine potrebujemo, da napolnimo naš želodček.  Ne, nič od tega. Tokrat bom opisovala svoje lase!

Na sebi nikoli ne pretirano spreminjam dolžine las in nohtov. To pač preprosto mora biti dolgo in pika. Dolgi lasje me naredijo ženstveno. Imela sem sicer obdobja malo krajših pričesk ( beri : dolgi paž ) , a mi je bilo po striženju vedno žal. Po obeh porodih, hvala bogu, po domače povedano nisem imela pretiranih težav. Malo so mi izpadali, ampak pravzaprav toliko kot ponavadi. Torej nič pretresljivega. Imam pa že od malega en problem. To so besede moje mame: »Strigla sem te na kratko, ker se nisi pustila česat in če te en dan nisem počesala, si mela ogromno sračje gnezdo na zadnjem delu glave.« In tako je še danes. Imam veliko las, ampak so tanki. Tako tanki, da se mi vedno »zaštrikajo« in kar je najbolj grozno, vzamejo volumen. Neubogljivi so!

         Skupaj doma in pred kamero. Srečna vsak s svojim šamponom. That was fun <3 

In prav zato sem toliko bolj vesela, da sem (sva) skupaj z Rokom, začela sodelovati s proizvajalcem šamponov Vichy. Linija Dercos Densi-Solutions lase okrepi, učvrsti in mi da tisto, kar najbolj potrebujem. VOLUMEN! Že po nekaj pranjih sem opazila, da so bolj močni in čvrsti. Kot najbrž že veste, sama RES ne oglašujem stvari, ki mi ne resnično pomagajo. In povem vam, TO DELUJE! Zdaj sicer sama sebe slišim kot nekakšen govoreči reklamni pano, ampak drugače se ne znam izražati.  Definitivno priporočam šampon in balzam iz omenjene linije. In ker je – no, vsaj pri nas je tako – kupovanje šamponov za lase večinoma domena žensk, priporočam tudi šampon Dercos Micro-Peel za vaše drage, ki se borijo s prhljajem. Odpravi ga zelo hitro.

Midva sva izbrala Dercos, tukaj ga lahko izbereš tudi ti  https://www.vichy.si/dercos/izbira/r576.aspx

Življenje ni popolno, a lasje so lahko.  In meni je življenje brez enega samega »bad hair day« oziroma slabega dneva za lase, lepše. In ker se začenjajo topli dnevi in večeri: Popolna pričeska ob prijetnih pomladnih večerih ne ostane doma. Tako da, drage moje, po šampon in v mesto! Pomladni večeri bodo dolgi. 

Do naslednjič…

T.

The post Tudi če bi imela 10 otrok, bi ohranila dolge lase! appeared first on Tjaša Perko.

Avokado v družbi malih kozic ali pa gvakamole z rakci. Kot vam je ljubše. Tokrat si nisem želela nobene otroške pomoči ampak samo moj pult in kuhinjo. Priprava te jedi je zelo hitra, enostavna in božanska. Postrežemo jo lahko kot samostojno predjed v lepih skodelicah ali pa kot hitro večerjo zavito v tortilijo. 

POTREBUJEMO :

• šalotko ( 2 ali 3 )
• česen ( po občutku )
• domače šampinjone ( Hofer, tržnica )
• 2 x bio kozice ( natur aktiv )
• avokado ( 2 ali 3 ) 
• limona
• rukola ( Hofer, tržnica ) 
• bio olupljeni paradižniki ( natur aktiv )
• tortilije ( po želji ) ali kot predjed
• začimbe ( peteršilj, sol, poper ) 

PRIPRAVA :

Pečico segrejemo na 200 stopinj. Narežemo šalotko, kakšen strok česna in domače šampinjone vse skupaj malo začinimo in po vrhu položimo zamrznjene kozice. Polijemo s paradižnikom in vse skupaj dobro premešamo ( brez olja! ) . Kozice so začinjene ampak če želimo po svojem okusu dodamo še malo. Položimo v segreto pečico in pustimo približno 40 minut ali malo več. Avokado olupimo in zmečkamo, polijemo s sokom limone in posolimo. Rukolo narežemo,  jo malo posolimo in polijemo z oljčnim oljem. Položimo jo na večji krožnik. Iz pečice vzamemo kozice in jih položimo po rukoli. Za konec obložimo z avokadom. Postrežemo lahko na krožniku in si vsak vzame ali pa tako napolnimo male skodelice in nastane lična predjed. Če pa želimo lahko pa tudi napolnimo tortilijo in imamo samostojno večerjo .

Dober tek vam želim jaz in moj https://www.hofer.si .

The post Avokado v družbi malih kozic. appeared first on Tjaša Perko.

Že nekaj časa nisem sedela v takšni poziciji kot sem sedaj. V večini je bil sicer to moj kotiček za pisanje, ampak zadnje čase sem pisala povsod drugje samo tukaj ne. Pred mano na gradu v daljavi plapola ljubljanska zastava, leti tja v desno… Danes res piha, kar ni konca, pa čeprav je nastopila pomlad. Graciozno bele vrtnice me gledajo, vsak dan so listki v drugačni poziciji, odpirajo se kot da iščejo zrak nad sabo. Rumena svetloba sveče je pa še kar enaka. Iz otroške sobe odmeva tišina in moja ušesa počivajo. Zadnje dni mi fanta izkazujeta ogromno ljubezni. Saj ne da mi drugače ne, ampak nekaj čutim drugače. Nekakšen preskok toplote, najbolj pri Oskarju.

Vse se vrti okoli materinskega dne, tako kot vsako leto. Najbrž sem vsako leto tudi napisala zapis… Iskreno, do zdaj nisem nič brala za nazaj :), mogoče kakšno malenkost. Kakorkoli, seveda bom tudi letos kaj začarala pod prsti. Ob vsej tej toplini, ki sem jo prejela zadnje dni, sem enostavno začela razmišljati.

Male oči, ko se oba zazreta vame, me včasih presekajo na pol. Še vedno mi ni jasno, da sta oba moja… Najbrž mi še dolgo ne bo. Do prve pubertete. Začela sem razmišljati, koliko vrst mam obstaja na tem svetu. Koliko različnih žensk na tem planetu. Pravzaprav ne bom pisala samo o mamah ampak o ženskah. To sem se zdaj odločila.

Ženske… čustvena bitja pod soncem, osebe, iz katerih se rodi novo življenje, če se za to odločijo (če se lahko sploh odločijo). Srčne, če to so, razumljive, če si želijo in lepe, ko so ljubljene. Zanimivo… daš nam ljubezen, pa zacvetimo kot rože. Kako malo rabimo za popolno srečo :). Opisujem lahko seveda samo s svojega vidika, da ne bo pomote. Moški v nas pričara ljubezen in rodi se materinstvo. Osho pravi: »Če otroka samo rodite, še niste mati.« Dragi moj Osho, ne bi se mogla bolj strinjati z vami. Včasih zasledim kakšno zgodbo, sem tudi priča zgodbi v življenju, kako je ta poved lahko resnična. Koliko različnih mam obstaja, milijon.

Mlada, ljubeča mama, ki je kasneje lahko najboljša prijateljica. Starejša, ljubeča mama, ki jo materinstvo pomladi. Mama, ki ji delo pomeni več kot otrok ali obratno. Mama, ki ji moški pomeni več kot lasten otrok. Tista, ki ostane sama in ima dvojno vlogo ali pa mama otroka s posebnimi potrebami, ki je vredna vsega občudovanja tega sveta. <3 Mama, ki otrok ne more imeti, pa je kljub temu lahko veliko boljša kot biološka mama, in tudi takšna, ki otroka vrže v smeti. Mama, ki živi za svojega otroka, in tista, ki sovraži svojega otroka. Takšna, ki ji imeti sedem otrok ne prestavlja problema, in tista, ki ji je eden več kot dovolj. Mama, ki to sploh še ni, ampak si neizmerno želi… pa enostavno ne more. Takrat me zaboli srce. Kako smo si različne, pa čeprav smo vse pod srcem nosile novo čisto življenje in to skoraj eno leto. Podpiram in razumem vse mame tega sveta, vse ženske planeta. Če ti ne paše imeti otrok, jih pač ne imet. Če družba narekuje to, zakaj bi morali vsi biti po »reglcih«? Živi življenje kot si ga sam želiš. Nihče ga ne bo živel, kot samo ti.

Ne razumem pa ene stvari. Tega pa enostavno ne razumem in nikoli ne bom razumela. Da ne maraš svojega lastnega otroka, da ga zavržeš, oziroma, da ga ne pogledaš. Seveda ne govorim o primerih, če zanj ne moreš skrbeti in mu privoščiš boljše življenje nekje drugje. Ne govorim o temu. To je vseeno drugače. Ne razumem pa tistih žensk, ki očitno imajo otroke, ker se je »ups« zgodilo ali pa je okolica dirigirala življenje in je otrok pač nastal in tam ostal. Najbrž trpel in kasneje nosil posledice enega zafuranega življenja osebe. Takrat pa moj razum postane »nerazum«. Kako lahko svoje dete, ki je raslo s tabo in si mu dal življenje, zavržeš kot da je smet. Kako? Ali pa ga celo trpinčiš? Vem, da je na tisoče različnih žensk, na milijone razočaranih src. Ampak otrok? Malo bitje, ki kasneje zraste in je še vedno tvoje? Bitje, ki ni krivo za tvoje probleme, ki jih imaš v življenju? To pa še podkrepi stavek gospoda Osha. Če otroka rodiš, še ne pomeni… da si mati. Občudujem pa tiste mame, ki skrbijo za svoje otroke s posebnimi potrebami . Najraje bi vsako objela in ji podarila kanček moje ljubezni za lažje življenje. Podarila zdravje.

Drage moje mame! Ne iščite popolnosti v sebi za svojega otroka. Vsaka mama, ki zna podariti objem, ko ga otrok potrebuje, je najboljša mama. Tista, ki na krožnik da kruh pa pašteto ali pa bučke (če jih otrok je, ha ha), je top mama. Predvsem pa tista, ki je vedno ob tebi. Kot prijateljica, življenjska voditeljica… ali pa pač samo ob tebi stoji z nasmehom na obrazu.

Zato draga moja, popolna mlada mati. Zame si in vedno boš… najboljša mala levinja. Hvala ti za vse, kar si mi dala. In hvala, ker včasih pustiš, da tudi jaz dajem tebi. Življenje je knjiga in vsi se učimo. Samo, da se nekateri naučimo… nekateri pa to površno naredijo.

Čas tik-taka… Imejte se radi.

Do naslednjič…

The post Če otroka samo rodite… še niste mati. appeared first on Tjaša Perko.

Radi imamo pico. Ali je to okrogla ali pa kakšne druge oblike . Nekaj nam je zadišalo po pica mafinih. Enkratni so za otroško zabavo doma ali pa če vas obišče kak prijatelj na domu. No… ali pa, kar tako. Imela sem malce pomoči ampak bolj so se okoli mene sukali kradljivci sira .

Naredila sem ‘ navadne ‘ pica mafine in pa samo sirne bi rekel moj Oskar, saj veste… nismo ravno pretirano za meso.

POTREBUJEMO :

• 4 dl moke ( navadne bele ali pirine )
• žličko pecilnega praška
• sčepec origana
• sčepec posušene bazilike
• zmleta rdeča paprika ( pol žličke )
• žlico natur aktiv mletega paradižnika ( ne uporablam rada ‘ ketchupa ‘ )
• 2 ali 3 bio jajca ( Hofer )
• 2 dl navadnega jogurta
• 3 žlice olivnega olja

• salama ( poli ali pica šunka )
• sir ( jaz sem dala bio gavda natur aktiv in mocarelo )
• pol velike čebule
• kapre
• gobe

PRIPRAVA :

Sesekljamo vse sestavine na drobne kocke ( lahko so čisto poljubne ), nekaj sira si pustimo za konec na strani. Čebulo sesekljamo in jo prepražimo do zlato rumene barve ( seveda na olju, malenkost ). Jo ohladimo.

Skupaj zmešamo vse tekoče setavine plus začimbe, skupaj zmešamo vse suhe. Nato suhe dodamo k tekoči masi in na koncu vmešamo še čebulo.

Naložimo v namaščene ( ali s papirčki obložene ) modele za mafine. Sama sem papirčke, kar malo namastila ( vedno se mi vse zalepi drugače ha ha ). Po vrhu pa potresemo s sirom, ki smo si ga pustili in  mogoče dodamo tudi kakšno kapro za bolj poln okus. Pečemo od 20 do 25 minut na 180 stopinj.

Kot vidite na zgornji sliki je samo ‘ sirni ‘ brez začimb ( malo sem jih skrila ) in seveda nič salame. Pri nas mora biti več ali manj vse v barvah sira . Zelena barva povzroči stres za mizo ha ha. Kakorkoli slastni so zgornji in spodnji .

Pa dober tek!

Hvala moja ljuba trgovina Hofer za vse setavine <3  (  https://www.hofer.si ) 

The post Zabavni pica mafini ( nekvašeni ) appeared first on Tjaša Perko.

Obdana s povštri okoli sebe, svetloba sveče tudi tokrat ne ostaja pozabljena na moji desni, kakopak. »Rulete« sem si dvignila zato, da lahko lovim zvezde na nebu – ampak zaman. Oranžna meglica na nebu mi ne pusti do njih. Sicer meglenega oblaka ni nad Ljubljano, je pa mraz. Mraz, ki se letos kar ne konča. Pri nas so tulipani na različnih kosih pohištva. Sama si na skrivaj predstavljam začetek pomladi. Ha – tudi zaman. Zvoki avtomobilskih mokrih gum pod mano mi niso všeč, raje bi na odprti terasi poslušala kakšen divji koncert iz Metelkove (tudi če ga ne bi razumela in bi se spraševala, kdo za vraga posluša to dretje?! Haha.) Čeprav včasih pa pozitivno preseneti. Poletje, kje si? Za enkrat se bom zadovoljila z rožami po stanovanju in čakala… na sonce in tople rumene žarke.

Fanta,… danes bom pisala za vaju. Pravzaprav sem zapise začela pisat takrat, ko si ti Oskar imel nogico tako veliko kot moj mezinček. Zdaj pa te že vpisujemo v šolo. Še sama ne morem verjet. Ti zapisi so tako ali tako nastajali zate oziroma za vaju. Zdaj sta že dva. Ne bom zopet jamrala kako čas beži, ampak se bom samo čudila. V prvi razred, no!!! Pa kdaj?!

Spominjam se trenutka, ko sem bila noseča in sva z Rokom klepetala med vožnjo. Predstavljala sva si človeka na zadnjemu sedežu. Kako to sploh bo? Kakšen bo? Kako bo kasneje govoril? Kakšne oči bo imel? Komu bo podoben? Rekla sva si, da se bova čudila temu pojavu otroka vsak dan. Nikoli se nočeva navaditi in biti starša, ki jima je otrok samoumeven. Rekla sva si: »Čuditi se morava do konca. On je pol mene in pol tebe. A si ga predstavljaš?« Neeee, nihče od naju si ga ni. Spomnim se prvega odhoda od doma. Petkrat sva se vrnila nazaj in se odpravljala kot polža in človeka brez izkušenj in znanja kaj rabiva sploh za na pot. Aja, šli smo pa na obalo. Porabili smo približno 2 uri, da smo se spokali od doma in itak smo bili samo eno uro dol, ker je bilo treba nazaj. Haha. Skratka, želim povedati, da sva se kot v neznano podala v družino, ki je sploh še nisva načrtovala. Kako že pravijo? Življenje se ti zgodi takrat, ko si zaposlen in delaš plane za naprej. No, midva sva tipičen primer tega! J No… napolnila se je lupinica, kasneje stol, nato še malo večji stol na katerem sedaj sedi 6-letni fantek. Fantek bistrega pogleda z ogromnimi črnimi očali, ki jih je sprejel kot da so njegovo srce. Fantek, ki je sam vrgel dudo stran, in fantek, ki se niti enkrat ni polulal v posteljo. Fantek, ki od svojega četrtega meseca spi celo noč. Tako posebna oseba, iz katere žari komet, takšen komet, ki mi ni še prav jasen. Tebi je zdrdrati abecedo in peti himno mačji kašelj. Že kot mali cici si to vse znal. Barve, znamke avtomobilov, seštevati in podobne reči. Zate je vse od vedno bilo tako resno in tako realno. Nisem čisto prepričana, če si boš dovolil sanjati, ampak dovoli si! Razumljivo in poslušno dete, ki velikokrat izziva (svojega brata; o tem kasneje). Njegova bistrost in vprašanja me včasih vržejo na rit, njegova motorika in meča na nogah me vsakič znova šokirajo. Te dni sem veliko jokala. Zakaj? Opazovala sem ga na smučišču kako smuča, kako zavija in kako skače čez hribčke. Kako se ponosno hvali in mi kaže, kaj vse se je naučil… In kako bo on mene naučil. Razlagal mi je kot gospodič. Nimam pojma zakaj, ampak jaz sem bila vsakič znova solzna. Smo vse mame takšne? Čudni občutki so me oblivali, ko sem ga opazovala. Tako ponosno sem ga opazovala, waw. Strah me je, ko ga bom videla, kako koraka v prvi razred. Bom kupila paket robcev, haha. To malo dete, kam si šlo?

In potem si prišel ti. Načrtovan! Izak Svarun. Najbolj kričeč dojenček na planetu, ob tebi sem doživela kolaps. Dobesedno sem se enkrat plazila po rokah iz dnevne sobe do kopalnice. Saj veste tisti časi, ko sem bila veliko sama z obema. En na »joški«, drugi je pa pel himno zraven in spraševal vse, kar se spraševati da. Aja, če smo spali? Ha… Izak, ti dragi moj cici nisi spal leto in pol. Včasih sem jokala in si, medtem ko sem te nosila gor in dol po sobi pela: »Kdaj bo že mimo, kdaj bo že mimo?« In glej… že je mimo, jokica si pa še vedno. Velik in močan fantek. Včasih se še sama sprašujem, kako za vraga sem rodila skoraj 4-kilskega dojenčka. Spremljal te je jok, obenem pa nagajive oči in obraz poln smeha. Rastel si in rasteš kot goba. Zate je vsaka barva zelena in vse, kar zdaj narediš, ti je smešno. Črke so ti vse iste in tvoj brat je zate svet. Trudiš se biti kopija starejšega idola, ampak ti si tako smešen. Skočiš v vsako lužo na tleh za razilko od Oskarja, ki gre mimo nje. V naš trio si prinesel en kup smeha in en kup cartanja, ki ga pri tvojem bratu nismo bili deležni. Hvala ti. Si kot mala muca in svoje mimi (dude) ne daš, pa čeprav se trikrat na dan odločiš, da jo danes pa res daš ptičku ali pa jo vržeš v smeti. Ti pa boš definitivno sanjal. In prav je tako. Tvoje velike oči iščejo lumparije, tvoji zobki, ki so tako narazen, pa se smejejo širnemu svetu. In svet se ti smeje nazaj. Tebi je pač vseeno in ne ubogaš, ker pač enostavno ne. Brat te iz dneva v dan izziva in postavlja pred različne skušnjave, ki jim strumno slediš. Borba in tekmovalnost med vama je neverjetna. Eden brez drugega pa ne znata živeti. Dar govora imata pa oba, le po komu, ha? Na začetku smo se bali, da sploh ne boš govoril… ker je Oskar klepetal še skoraj preden je shodil… ti, ti pa si momljal, ampak ko se ti je odprlo… te človek enostavno ne more ustaviti. Fantek, ki mi je dal toliko ljubezni, ki je svet sploh ne premore.

Včasih imam glavo tako polno vprašanj, tako polna imam ušesa, v katerih mi odmevata dva mala glaska. Dobesedno tako polno, da bi se sem pa tja zaletela z glavo v zid. Ko vaju poberem v vrtcu imata toliko zgodbic, ki jih z veseljem delita z mano, da se sprašujem: »Od kje nooooo? A nista niti malo utrujena od celega dneva?« Opazovati vaju, opazovati otroško bratsko odraščanje, je nekaj, kar si nisem niti v sanjah predstavljala, da bom doživela. Vidva sta življenje. Nepopisan list, ki se piše pred mojimi očmi. Verjamem, da vsak starš ve, o čem govorim. Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela otroke… »overall« sem bila še sama odrasel otrok, ko sem dobila prvega otroka. No, še vedno sem. In želim ostati za vedno. Hvaležna sem za trenutke, ki jih imam z vama. Hvaležna sem za neprespane noči, ki sta mi jih dala. Hvaležna sem, da sem lahko mama. Takšna mama, ki verjamem, da je za vaju najboljša. Tista mama, ki teži, da se ne paca po stanovanju z mastnimi rokami, ker nisem vajina služkinja. Tista mama, ki ne dovoli igrati igric (in se boji, kaj bo družba prinesla), ampak vseeno tista mama, katera skače z vama po postelji in vama bere pravljice. Tista mama, ki spodbuja počenjanje neumnosti in vama na skrivaj sem pa tja deli sladkarije. In tista, ki se z vama podi s kolesi in skače po trampolinu. Predvsem pa tista mama, ki je vajina prijateljica, in bi pregriznila vsakega, ki vaju grdo pogleda. Pa tudi takšna, ki vaju uči, da se puncam prinese rožice in tista, ki ji srce bije za vaju. Upam, da bom mama, za katero bosta rekla: »Ta pa je bila od dobrega hudiča.«

Želim pokazati, kako zelo sem ponosna na oba. Verjamem, da vsak otrok rabi starše, polne ljubezni. Vseeno pa starše, ki ju vodijo v svet… ne preveč pocukrano in ne preveč »vtaknjeno vse v rit«. Realno, pridno, ljubeznivo, ampak noro. Predvsem tako, da stvari niso samoumevne, ampak si jih je potrebno zaslužiti. Ljubezen je tukaj za otroke, kaj in kako pa jih naučimo, je pa odvisno od nas. Smo zrcalo otrokom. Naj bo to zrcalo takšno, kot bi si želeli vi.

Do naslednjič…

The post Zanimivi del življenja se zgodi, medtem ko si ti zaposlen z načrtovanjem. appeared first on Tjaša Perko.

Tokrat meni tako zelo ljub namaz iz čičerike. Hitra priprava, okus fantastičen in še zdravo za povrh !

Izbrala sem čičeriko z lupino, včasih pripravim brez lupine včasih pa ne. O njenih dobrih lastnostih je povedano velikega. Ima bogat vir proteinov in je pratično brez škodljivih maščob in holesterola. Našemu srcu pa ne koristi le zaradi tega temveč tudi, ker vsebuje veliko folne kisline in magnezija. Kakorkoli ne dvomim, da je vsem dobro poznan tradicionalen orientalski hummus namaz. Tokrat se prežarčimo v okuse Egipta, Turčije in države Bližnjega vzhoda. 

POTREBUJEMO :

• Hofer NATUR aktiv svežo čičeriko ( 100 g ali malo manj )
• 3 stroke česna ( tržnica Hofer ) 
• 1 limono
• svež peteršilj ( tržnica Hofer )
• olivno olje ( iz našega domačega vrta ) 
• malo zmlete rdeče paprike
• žlico ali dve tahini paste
• sol

Čičeriko sem čez noč namočila v vodi. Preden sem začela pripravljati namaz sem jo kuhala še eno uro in pol. Odcajeno sem položila v mikser in dolila tisto vodo v kateri se je čičerika kuhala ( toliko vode, da nastane zmes ) , zraven sem dodala še vse ostale sestavine:  česen, sok limone, peteršilj, žlico olivnega olja, malo rdeče paprike, tahini in sol. Če je vode premalo dodajaš. Miksaš toliko časa, da nastane gladka zmes.

Postrežemo jo lahko kot omako za zelenjavne palčke ali pa enostavno namažemo na kos dobrega kruha. Meni osebno se odlično prileže k ogledu dobrega filma v družbi korenčkovih ‘ paličic ‘ ali grisinov.

Hvala trgovini Hofer za vse sestavine ( https://www.hofer.si )

The post Vonj po orientalskem namazu. Domač hummus. appeared first on Tjaša Perko.