Nad mano modro nebo in vetrovna Ljubljana … Zvok železnice in prometa pod mano me vsako minuto spomni da ne pozabim utripa mesta – všeč mi je! Opazujem žabiko na O. ( pol mene, pol njega 🙂 … ) kako se kobaca sem ter tja, celo dnevno ( tla ) imamo prazna, da se lahko skupaj plazimo po tleh … Še malo mu manjka pa se bo skobacal. Nevrjetno močen za svoje mesece … Noro! Vsak dan napredek, tak napredek da včasih ne vrjamem svojim očem … Vsak trenutek in nov gib si skušam zapisati v kotičke možganov in si ga zapomniti za vedno … VSE! Obožujem ga, Ljubim …  Kakšna škoda, da vse tako hitro pozabimo … In premalo uživamo trenutek, trenutek ki nam je dan!

In sem nazaj, potreboval pozornost … Dolžnost mamice in veselje mamice, ko mu dam poljub za lahko noč in vse kar spada zraven … Misli so v zadnjih dneh bežale k stavku : Live the moment … Momenti o katerih smo debatirali z ljudmi … so mi dali mislit … Zakaj ne uživamo trenutka? Zakaj se v tistem trenutku ne zavedamo kako nam je lepo? Obremenjujemo kako je bilo takrat krasno in pozabimo da živimo življenje? Obremenjujemo kaj bo? Kaj moramo še vse postoriti? Včeraj sem z prijateljicami obiskala koncet, v trenutku mi je švignila misel : Live the moment … Smejale smo se, uživale ena ob drugi, plesale … Večer je bil popolen … Življenje brez njih ne bi bilo isto! Vsaka je nekaj posebnega, vsaka drugačna … Ena punčkasta organizatorka,ki te nikoli ne pusti na cedilu in je za vsako ‘ sranje’ tako kot jaz :), ena sanjačica in odprta za vse pogovore in privabi mi nasmeh na ustnice, druga prijateljica s katero neizmerno uživam ob tračanju in smejanju tudi po 5 ur lahko vsak dan, tretja kot sestra za katero bi lahko pisala v nedogled o trenutkih, ki sve jih preživele ob kavi na balkonu in tudi prisotna bi bila pri mojem porodu, če mojega dragega nebi bilo tako rečeno – pogumna sestra, ki me brani ko gremo ven 🙂  … In moja punca na M. katera ni delila trenutkov z nami saj lovi svoje sanje daleč od nas in jo neizmerno pogrešamo in smo ponosne na njo, da si je upala nas zapustit in segat po tistem za kar živi …One so del mene, vedno bodo … One so JAZ, v vsaki izmed njh se najdem … In med sabo se odlično razumejo … Skoraj vse sem pa povezala sama … Da so imele družbo medtem, ko sem jaz bila srečka nosečka  ha ha ( no seveda že prej ) … Včeraj sem jim pa tudi povedala, da v tistem trenutku neizmerno uživam … Vse smo uživale! Rada vas imam punce moje! Brez vas bi bilo življenje dolgočasno! Premalokrat si to povemo …

Trenutke katere preživim z Rokom so krasni, premalokrat se zavedam kako krasni … Obiskala sva festival v Srbiji ( že velikokrat ) in letos je bila najina pot čarobna … Pokazal mi je sončnice … Krasna polja sončnic … Uživala sva ob vožnji in vetru …Trenutek za katerega se živi! Zavedala sem se trenutka … Toliko imamo trenutkov za katere bi lahko uporabili frazo : Live the moment ampak se jih ne zavedamo … Poljub z ljubljeno osebo na dežju ( Rok me peljal ven ob največjem nalivu ),’ kruzanje’ z kolesom medtem, ko sediš na ‘ prtlažniku ‘ ( z ljubljeno osebo ), pitje kozarca vina z užitkom, smejanje z bratom-sestro, čas z mamo in očetom, tračanje ob kavi z prijateljicami, piti pivo z prijateljem … Sedenje na klopci in poslušati šumenje dreves … Uživati ob vetru, ko nas rahlo poboža po koži … Trenutkov je nešteto, če jih znamo cenit in se ne vsak slehrni trenutek obremenjevat z prihodnjostjo ali preteklostjo … Ker preteklost se ne bo vrnila prihodnost pa bo že stekla tako kot mora … Bumerang – misliti dobro in zgodilo se bo … Zato dragi moji … Živite trenutek in uživajte v njem … Saj življenje je kratko!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Vonj po standardni jutranji kavi se razteza čez stanovanje … Vsako jutro isti vonj ampak vedno znova me očara … Zajame vse sobe po vrsti … Najbolj uživam, ko še spim in samo z eno nosnico zavoham kavo, katero mi Rok pripravlja … Kar ponese me miže v kuhinjo … Odletim … 

Vedno znoova, ko ga pogledam … Oskarja … se pričnem smejat – seveda takrat, ko nima tečnih dni 🙂 …  to vzameš v zakup, ker če ne niti ne veš, da ga imaš … Smešen nama je, ko se brez zobkov nasmeje vedno,ko naju vidi … Kako se orlovsko oglaša in vsak dan odkrije nekaj novega, opazujeva ga kako vsako novo stvar katero drži ‘pretipa’ povsod in se čudi materjalu … Kako na vse možne načine cuza prste in vse kar vidi z največjim veseljem ‘tlači’ v usta …Kako se smeje,ko ga mečeva v zrak in ‘žgečkava’, kako se pači ko dobi v usta kakšno zelenjavo …Kako se trudi doseč igračo katera je samo malo oddaljena od njega … Kako vse kar počne, počne prvič v življenju … se uči! Opazi zvok avtov, katerega mi niti ne slišimo … Opazi zvok  helikopterja, katerega mi preslišimo … Čudi se listom na drevesu ali vejam kako mahajo po zraku … Vse mu je zanimivo in čudno … Opazi vse različne oblike in kako je na otip vse drugačno … Nam je pa že vse samoumevno…  Vse kar naredi je smešno in lepo … Krasno je, da se lahko znova kot otroka čudiva stvarem … Nič nebi smelo postati samoumevno ! Imeti otroka je tako nekaj vsakdanjega ampak tako nekaj nevrjetnega. Porod je tako nekaj vsakdanjega ampak tako nekaj norega 🙂 … Sprašujem se kako lahko obstajajo ljudje, kateri svoje otroke dajo stran, jih pretepajo in nekatere mame odvržejo … Tega ne bom nikoli razumela … To majceno bitje, ki brez večje roke nima niti najmanjše vrjetnosti za preživetje …

OSKAR je najina prva nagrada za življensko delo, želiva si več nagrad … Imeti njega je čarobno, on je najin mali mucek … Vedno sva si želela mačka, ampak na žalost sem alergična 🙂 … In prišel je najin drugi mucek … to ni nobena obveza … nobeno odpovednovanje in nobena stvar zaradi katere se ti življenje obrne na glavo … Je res … da je drugače ampak samo v pozitivno stran, včasih se sprašuješ kaj si delal brez njega … ko ga ni bilo :)! Ta majcena stvar te zasvoji in jo vlačiš povsod s sabo … Najin nahrbtnik, kateremu se smejiva dneve … Najina ljubezen je bila tako močna, da je samo še to manjkalo da sva jo okronala … Imeti otroka z osebo s katero ti je najlepše in veš, da je tisto pravo … Je nad vsem! Meni je Rok na kakšnem 3. zmenku rekel : Pa ti veš, da si mati moji otrok? Pa sem se pričela smejat in srknila požirek naprej … 

Vsak otrok je za starša poseben in nevrjeten … Vsak otrok je čaroben, saj je pol tebe pol njega. Najina ljubezen je postala še močnejša pa si misliš … da ne more bit močnejša … in je! Ne razumem, ko kdo reče : Uf kasneje se spremeni, je otrok prvi … No pri nama ni tako … Mi smo vsi prvi … Trije mušketirji … Vsi za enega, eden za vse! To je tisto pravo … In vedno imava čas, čas tudi zase …

Do naslednjič …

In že je ponedeljek … Teden se obrne tako hitro, da je to nevrjetno … Pogled nad sončno Ljubljano mi pririše nasmeh na ustnice, ko bi le cel dan bil tak … in jutranja kava že diši … Gospod najmlajši bo pa kmalu drugič zaspal. Vikend je bil krasen, v petek sva si z dragim privoščila zabavo v Sputniku, Sladico … Bilo lepo, ampak zadnje čase se samo čudim fanton za mešalko in njihovimi ‘ ponavljamo komade na vsake 60 min ‘ saj nobeden ne opazi, no nekateri zelo opazimo. Grozno! 🙂 … Zato si je lepše priredit zabavo doma … Kakorkoli, družit se je bilo pa krasno! Preostali vikend smo pa preživeli doma v našem Kopru, vonj po slani vodi vedno nenormalno paše.

Včeraj sem sedela na kavču in pogledala v nebo, videla sem jo … Ogromno in lepo, jezna na njo … Ona je poglavitni razlog za moje migrene … Kako je lahko tako lepa? Kako jo sploh lahko tako vidimo? Ali obstaja še kak planet kot je zemlja? Ali se dogaja življenje še kje in ne samo na zemlji? Ali obstaja še kdo poleg nas, ljudi? Včasih se sprašujem če nas nekdo opazuje, vesolje je neskončno … Le kaj tiči tam … Ko bi le lahko vedela. Ali obstajajo čudna bitja, ki so pametnejša in močnejša od nas? Včasih vidim čudne stvari na nebu -pa ni satelit 🙂 ! … zato se velikokrat sprašujem … Zanimivo bi jih bilo spoznat … Videt dogajanje nekje drugje in ne na zemlji … Mogoče pa so takšni kot E.T. 🙂 … Kakšen ogromen vpliv ima Luna na ljudi, zakaj? Zakaj en velik krog vpliva na naše počutje? Vsi vozijo kot, da so brez izpita in vsi so živčni, nekateri pa trpimo zaradi migrene … Zanimiva je ta luna, tako lepa … pa škodljiva!

Do Lune pa nazaj … stavek katerega z Rokom velikokrat izrečeva … Ljubim te, do lune pa nazaj :)! Ljubezen je neskončna, tako kot vesolje in lepa tako kot polna luna … Svetleča, ko jo začutimo … Pa smo spet pri ljubezni. Le kaj bi brez ljubezni? Nehala bi sijat polna luna in zemlja bi bila črna, žalostna in turobna … Zato je vsak dan tako poseben, zaradi ljubezni … Ljubezni do fanta, moža, otroka … Ljubezni do staršev, brata,sestre … Prijateljev … Ljubezni do živali, narave… Ljubezni do potovanj … Ljubezni do dela, športa … Ljubezen do smeha … Čim manj pa Ljubezni do žalosti :)! Več vrst ljubezni  čutimo in vsaka je na svoj način posebna in lepa … Sama čutim veliko ljubezni na različnih področjih … Posebno Ljubezen pa čutim do njega … Tako močno ljubezen, da bi poletela do lune … Tako močno ljubezen, da jo najina mala štruca še bolj izpopolni in tako močno Ljubezen, da imam še večji navdih za pisanje … Ljubezen je lepa pa naj bo to takšna ali drugačna … Samo da je Ljubezen in samo da je naše srce polno … Da nas rešuje pred grdimi in žalostnimi dni … Če veš, da imaš Ljubezen ni nič v življenju težko … Tisto pravo Ljubezen … …

Pa začnimo nov teden … tedni so lepši, ko nas spremlja Sonce … Privoščimo si kavo na soncu in poglejmo kako lepi in nasmejani obrazi so – ko je Sonce okrog nas … Smejte se … Smeh je pol zdravja, pravijo!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Junij … in že je tukaj, nevrjetno kako hitro so prišli poletni dnevi … Čeprav moj pogled nad oblačno in kislo Ljubljano, ni nič kaj poleten … Vesela sem, da sem prišla k sebi, te dni me je namreč mučila grozna migrena … Danes recimo je nekoliko bolje … Poleg poroda je migrena najhujša bolečina 🙂 … Poroda brez epiduralne, seveda … + takih in drugačnih protibolečinskih … Srečna, samo da je mimo … Le to sem si želela!

Včeraj, ko sem proti večeru že lahko razmišljala … ko sva z Rokom razglabljala , videla članke na spletnih straneh, gledala dnevnik … so me misli odnesle k besedi … Pogum … Kaj je pogum? Ali ima vsak pogum? Ali vsak izkoristi svoj pogum? Ali je z leti pogum vedno manjši? Namreč razmišljam kako so naši smučarji pogumni in kako nekateri ljudje ki so okrog njih … niso niti najmanj pogumni, pozitivni, pravični, POŠTENI … Pogumni so, ker od svojih malih nog zmrzujejo na – 25 ob 5. zjutraj, pogumni so ker se v samem ‘dresku’ spustijo 140 na uro po ogromni strmini, pogumni so ker jih 200 dni na leto ni doma, pogumni so ker se odrekajo takim in drugačnim stvarem … pogumni so bili, ko so bili stari 16, ko se ti v glavi največ dogaja … oni so pa pridno trenirali … Pogumni so, ker vztrajajo in imajo željo po takem uspehu, da bodo zapisani v zgodovino … Pogumni so,ker jim bo uspelo pa čeprav imajo grde ljudi nad sabo, katere je lahko sram. Ampak pustimo grde ljudi, saj so sami veliki in sami bodo pozabili na te grde ljudi in pokazali … 

Sama nisem nikoli spremljala smučanja, poznala nobenega smučarja … vedno preklopila,ko se je mami drla v dnevi : ‘ Dejmo’, ‘Dejmo’ … Morska deklica od vedno, nimaš kaj :)! Ampak, ko sem spoznala in videla vse to , kaj fantje počnejo … No, to je zame tisti pravi pogum. Čeprav  nam ga v naši domači hiši ni nikoli manjkalo, še posebno mojemu očetu … Zato mi je beseda Pogum kar blizu … ampak tako blizu … kot je njim : pa ne …

Besedo pogum pa prepisujem tudi nam, puncam oziroma ženam smučarjev … Sama mislim, da smo zelo pogumne … ostajamo večino časa same doma, gledamo televizijo kako so na nitki in nam je slabo zraven – enim več, enim manj  … Ostajamo same z otroci doma, same si pozimi grejemo mrzle prstke in pogrešamo topel in varen objem , same si kuhamo kosilo in sedimo zraven ‘leptopa’ vse tja do 1. ali 2.  ure zjutraj, če je čas drugačen kot pri nas … včasih se počutim kot da živim stoletja nazaj in imam vojaka … hvala za tehnologijo in hvala za skype! … Sama sem bila pogumna, da sem si za prihod Oskarja izbrala mesec December ha ha – vrhunec sezone! Bravo … ubistvu je bil kralj pogumen, ne jaz :)! Točno zaradi takih stvari, zaradi katerih smo tudi me pogumne … vrjamem, da bo fantom uspelo! Za njimi stojimo tudi me, in smo tudi me prikrajšane … In če kralj to vidi bo postopoma začel … začel pošiljat ‘ dober vajb’ In se bo pokazalo v prihodnjih sezonah … Pogum mora biti poplačan, jaz Roku letos rečem : Kralj ne more poskrbeti za vse letos … letos smo dobili Decembrsko darilo … pomeni več kot zmaga kjerkoli …

Pogum je tiso pravo … pa naj bo to smučarski pogum, pogum nas punc, ki ostajamo doma, pogum njihovih mam ki jih gledajo … Pogum srednješolcev, ki govorijo govorno vajo pred celim razredom, pogum ljudi kateri se odpravijo daleč stran od nas zaradi službe – neizmerno jo pogrešam, punco na M.  Obstaja miljon pogumov in na vse moramo biti ponosni … …. Sama sem zelo ponosna na moj smučarski pogum in vem, da ta pogum bo poplačan … Samo vrjeti je treba!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Vonj po zeliščnem čaju in nasmeh na ustih na vse zgodaj … Jutranji poljubi so najlepši … Ni važno ali ima slab dan ali dober … vedno nama podari nasmeh za dobro jutro … Sreča … To je najina izpopolnjena sreča … Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je tako lahko imet majceno srečo doma … Niti za sekundo ni težko … Ustavrila sva pol mene in pol njega … To sva midva …

Misli so me popeljale k sreči … Kaj nam sploh predstavlja beseda sreča? Kakšni občutki nas preplavijo, ko začutimo srečo? Ali ni najlepše biti srečen? Zakaj nismo celo življenje srečni? Zakaj nekateri niso nikoli srečni? Ali vsi občutimo srečo?… Sama občutim jo občutim, ko pogledam najino majceno bitje, ki se mi nasmehne vedno, ko ga zdražim z najbolj ‘ debilnim’ glasom in najrazličnejšimi obraznimi mimikami … ko ga samo pogledam kako se vsak dan nekaj novega nauči … Vse na njemu me fascinira … Občutim jo, ko mi Rok da poljub za dobro jutro in nastavi rokco pod obraz za lahko noč , ko me objame … Ko ga pogledam kako uživa v tistem kar v življenju počne in kako je navdušen nad vsemi stvarmi v življenju, katere bova skupaj počela … ko se zaključi njegova kariera. Ko vidim kakšne iskrice ima v očeh, ko me pogleda in kako uživa v vsaki hrani, ki jo pripravim 🙂 … Ko se skupaj uleževa na kavč in spijeva jutranjo kavo … Ko se skupaj smejiva in odkrivava svet … To so le trenutki moje sreče … Lahko bi opisovala dneve kaj me vse osreči … Poglavitni razlogi za srečo sta moja dva fanta … in moja draga družina … Osreči me poljub mojih staršev po 25. letih poroke, njun nasmeh, ko se pogledata in vesta kaj sta vse že preživela skupaj … Ko pogledata najino majceno srečo … osreči me moj brat, ko mi podari nasmeh in, ko ga vidim da je srečen … Osreči me njegov objem in jamranje o srednji šoli, kako se mu ne da … čeprav mu vedno uspe perfektno … Tako malo je potrebno da občutimo srečo … Tisto malo, da občutimo kako je življenje lepo, če imaš prave ljudi okrog sebe … Tisto pravo družino s katero odkrivaš svet in lepote tega sveta … Želim si, da bi vsak na tem svetu občutil srečo … jo delil z drugimi in nasmeh podaril mimoidočemu …

Zame sreča predstavlja nekaj najlepšega, kar človek lahko občuti poleg ljubezni … Pa naj bo to takšna ali drugačna … Srečo jaz občutim tudi takrat, ko slišim zvok motorja, ko zaprede mimo mene 🙂 … ko pogledam sonce … In vedno, ko se zavem da sem zdrava … Vsak si srečo predstavlja drugače ampak vsi jo občutimo isto, le mogeče se premalokrat zavemo … da je to sreča … In kaj bi brez nje ? Naj vas sreča spremlja na vsakem koraku in zavedajte se tega, stopite v nov dan srečni … pa če tudi vas razveseli le zvok dobrega motorja … ali nov lak za nohte … 

Nekaj kratkega za lepši dan … še bi lahko pisala o sreči ampak me moja majcena sreča kliče in hitim k njej …

Do naslednjič …

 So don’t wait! Just be happy!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :)! …