In zopet je tu star poznan in najboljši vonj po moji kavi … Vedno znova me očara – bolj vonj, ki se razteza po celotnem stanovanju kot sam okus … Res jo ljubim … Barcaffe! Za lepši dan!

Jesen je z nami, poletje se je dokončno poslovilo … Spet bo tu čas mrzlih prstkov na nogi in jemanja nogavic iz predalov. Sovražim nogavice in copate! Da o bundah sploh ne začnem! Naše popotovanje je potekalo krasno, obožujem čas ko smo vsi skupaj 24 ur na dan … Najin O. je fearless … Tako na letalu, kot z šprintom v vodo, mivko … Ali tujcev. Briga njega ! Popotovanja in spoznavanja drugih kultur je meni najlepše opravilo 🙂 … S tem tudi vidim, da je naša država ( pustimo politiko in podobne buče ) res lepa … res čista … In res povezana z avtocesto na vse možne strani … In res imamo dobro hrano! Kamorkoli se bova usedla v Sloveniji ( gurmana forever ) naju ne bo strah naročiti karkoli … Drugje pa sva res skeptična, ker ni tako dobro kot doma. Rada seveda okušava različno hrano ampak … Ni je čez ‘ tenstan krompir’ :)! Stvar navade 🙂 … Komaj čakam, da O.-ju razkaževa svet in različne kulture, mislim da otrok postane drugačen če vidi in okusi razliko tega sveta …Vidi kako drugi otroci živijo – kakšen računalnik in igrice. Pal’ca pa mivka,drevo … najlepše! 🙂 Že jaz sem drugačna po takšnih in drugačnih popotovanjih … Včasih hvaležna za videno razliko, včasih slabe volje, ker bi živela v hiški na plaži 🙂 – tolažim se s tem, da na stara leta greva ( mogoče že prej, nikoli ne reci nikoli! ) … V hiško na plažo!  Zdaj pa je čas za takšna in drugačna popotovanja! Sicer pa je Slovenija res lepa, imamo morje … imamo gore … imamo jezera … krasno glavno mesto … in povsod si v max dveh urah … Kaj lepšega, če tako pogledaš? Seveda me vsake toliko prebliskne, kako bi bilo tam? Lepše?  Ampak zaenkrat sem srečna, zelo srečna … z popotovanji … in ko se vrnem v naš topel dom in hodim brez nogavic tudi pozimi ( da imam še bolj mrzle prste kot bi jih imela v nogavicah 🙂 ) … Da se zleknem v najino toplo pojsteljo in ga začnem žgečkat … Da najinemu O.ju dam poljub na čelo pred spanjem … Vidim prijateljice in z njimi počvekam … Mojo družino, Rokovo družino … Skratka, da začutim toplino v srcu, in te mi ne manjka! In se vsak dan zahvalim, da jo tako občutim! Home is where the heart is … a ne? 🙂 … No zaenkrat je v Sloveniji in pridno trenira! Kam bo pa odšel 🙂 … Mu pa sledim! Vedno in povsod …

Uživajte v brcanju jesenskih listov … Čar jeseni!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Slišim kako se dežne kaplje dotikajo lističev prelepe magnolije, daleč stran slišim grmenje in pogled čez desno ramo mi seže vse tja do morja. Danes je razged temačeen in siv, ampak vseeno nevrjetno lep. Ker je mesec osamljenosti, sva se odločila z O.-jem, da prideva na obisk k mojim staršem. Se malo razvajat in seveda ob lepem vremenu kopat. 

Morje … Modrina … Razsežno območje slane vode … Tako lepo … Vsakič, ko se zazrem v to nevrjetno lepoto me pomiri … Nevem če sem v kakem prejšnem zapisu že povedala, da ko sem bila mala deklica sem dejansko vrjela v morske deklce, potihem seveda še vedno vrjamem. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem z družinskimi prijatelji zahajala v Camp Savudrija in sem jutra preživela tako, da sem psičko Doro peljala na jutranji sprehod ( zbudila me je z lizanjem mojih nog ) k morju … Vse je bilo tiho in midve sve se sprehajale ob plaži ter posedale ob morju … Jaz pa sem gledala kje bom videla kako bo skočila kakšna morska deklica ven  . Z roko sem jo klicala in se smejala. Če bi me kdo videl ( no mogoče me je ) bi si mislil tale deklica pa ima bujno domišlijo. Ampak to so najlepši trenutki katere se spomnim. Prvi trenutki mojega spomina … Veter me je božal, domišlija me je spravljala v dobro voljo … In še vedno vrjamem, da ima morje pozitiven učinek na človeka, vrjeti v neskončnost … Tako lepo in ob enem vseeno tako nevarno. Ko ga pogledaš je mirno in te vabi k sebi, ko se vreme spremeni te pa lahko dobesedno zmelje … Spomnim se še enega trenutka, ki ni bil tako daleč stran … Smešen trenutek ampak nevaren. Ko sva z dragim kruzala po Indoneziji, sva se na Baliju učila surfat. Super občutek … kar hitro se mi je uspelo dvignit in zahajat manjši valov … No in ker sem bila tako ponosna in vesela mi je tudi hitro odrezalo krila  … Nekako sem narobe stopila na sufr in me je obrnilo. Rok se smeje in pravi, da me je obrnilo v kobro. Ko me je premetavalo pod morjem sem mislila, da mi ne bo uspelo priti na kopno. Vse je že šumelo in svetlobe nisem videla … Čez nekaj časa mi je le uspelo ampak je bil Rok že v štartu na obali, da me reši … Če bi me sploh našel, z glavo v mivki pod vodo  … Grozno je bilo! Ampak vseeno se mi ni morje prav nič zamerilo. Tudi surf ne! Sprašujem se … Kakšno življenje je pod vodo ? Kako lahko seže globina tako daleč? Vse te živali in to življenje … Tako drugačno kot na zemlji, kopnem …

Veseli smo lahko, da imamo vsaj ta kanček morja … Cenim pogled za katerega mi ni treba prepotovat kilometre, da ga vidim … Da ga zavoham. Nevrjetno me pomirja in počutim se krasno, ko sem ob njem … Rok sicer ni bil ljubitelj morja, tako kot jaz ne snega … Ampak mislim, da sva si pokazala –  eden drugemu kako je nevrjetno … Njemu belina, meni modrina … Zaradi njega sem vzljubila sneg ( ne samo za en dan ) in on morje … Ko on preživlja naše sončne dni na snegu, ga jaz težko pogrešam ob morju … Me vsaj to potolaži, ko ga ni … No in sedaj seveda najin O.!

Imejte lep vikend pa čeprav bo deževen … Pa naj bo to ob morju, na snegu, v domačem kraju …

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Zaspano jutro … Rešuje mu vonj po jutranji kavi in svež zrak … Teden sva začela sama z Oskarjem, moja ljubezen je že začela z pripravami. Treba se bo zopet privadit na samoto, tokrat bo še težje. Človek misli, da se navadi ampak nikoli! No to rundo bo še šlo saj je samo 10 dni, ampak nasledjo … Bom jamrala v naslednjem blogu 🙂 ! Rok mi pravi, da mi je porod dal nekaj : Trdno spanje ponoči.  ( Očitno se še nisem pobrala od prvih mesecev, Spat? Kaj je že to? )No ni res, zdaj ko njega ni se zbujam na vsako uro … Dal mi je sproščenost noči, ker vem da on sliši ha ha.Najbrž me je strah, da nebi slišala Oskarja če bi kaj godrnjal ( čeprav spi celo noč ) … Danes sem se zbudila ‘ zalimana ‘ … Rok pogrešava te, nenormalno! Veseliva se našega dopusta, to me drži nasmejano … Drugače mislim da bi se lahko zavlekla v poušter in jokala. Saj vem, da je vse minljivo ampak v teh mesecih smo bili nerazdružljivi … Komu naj skuham jutranjo kavo? … … Čakam, da pride iz treninga? Kuham? Grem na suši? Na tortico v zvezdo 🙂 ? Se stisnem? … Ahhhhh!

Povod za pisanje bloga mi je dala : Moja mami in njen rojstni dan. Razmišljala sem kako je res, kar pesem govori : Mama je ena sama, svet z njo se začne … Zdaj,ko sem sama mama mi je to še toliko bolj jasno … Kaj vse starši naredijo, da te spravijo na noge … Čemu se vse mama odreče, da skrbi zate … In to ne prva leta življenja … Še ko odrasteš … je vedno prva zate povsod … Te umiva, te daje spat, te uči, te hrani, te vozi na sprehode, te tolaži, te nasmeje … Uči te čustev … Uči te življenja … Varuje te pred slabim in želi ti stvari katere te nebi nikoli prizadele … Nevrjetno kaj vse naredijo starši, da jih kasneje pri 15. letih spraviš ob živce in loputaš z vrati :), grozno ha ha.  Sama imam krasno mamo  ( tudi krasnega očeta seveda, ampak tatko to je blog o mami da ne boš ljubosumen – saj veš da ti si naš James Bond 🙂 ! ) Imela me je zelo mlada – to je ljubezen med mamo in tatkotom , zato zdaj spada med moje prijateljice … In to je super! Z njo delim vse občutke in brez nje, hm … brez nje bi ubistvu umrla. Gojive navezo, da ko se ne vidimo se slišimo hm približno 3 krat ali večkrat na dan … Za brez veze :)! Mamica zlata kuhaš najboljša kosila, čas s tabo je dragocen, rada te spravim v dobro voljo ko si žalostna, rada te razjezim ( no odkar sem mama nič več ha ha ), rada sem v tvoji družbi, rada imam tvoje sendvičke ob 22 zvečer pred televizjo – neizmerno rade jeve, ko sve skupaj! Rada imam vse kar narediš in najrajši imam srečo v tvojih očeh. Želim ti vse najlepše za tvoj 20. rojstni dan ( ha ha ), vedi da si najboljša mami na svetu! Srečna sem da te imam! Vsakemu želim tako mami in takšno navezo, ker to je nekaj najlepšega! Hvala ti za to kar si! Simply D’best!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! … 

Utrip mesta pod mano me vabi na kolo, vročina na meni me vabi na prelepo obalo … Mislim da bo obala prevladala, plavanje nas kliče in smeh Oskarja v vodi je najboljši! … In histeričnega brcanja … Za vikend napovedujejo vročinski val … Vreme gre iz enega extrema v drugi … Trenutek, ko je tako mraz da rabiš jakno …  in trenutek, ko bi skočil v Ljubljanico.

Včeraj me je pot ponesla iz mestnih ulic v enega izmed Ljubljanskih manjših parkov … Z Oskarjem sva opazavala ptičke in bil je fasciniran nad njimi 🙂 … Včasih si prav želim, da bi bila v njegovi glavi in videla kaj razmišlja oziroma kako vse to poteka … Škoda, da se prva leta ne spomnimo … Zanimivo bi bilo čutiti občutke, ko nekaj zagledaš prvič … Pa naj bo to avto, ptica, mačka … Ali pa se dotakneš pasje dlake, steklenega kozarca …Z njim podoživljam otroštvo in to je nekaj najlepšega na svetu! Začetek vsega … Vse ga še čaka … Le kam ga bo odpeljala pot?  Medtem, ko sva čakala Roka, da prispe k nama je mimo naju prišla gospa … Gospa, ki jih je štela mogoče blizu 80,90 … Imela je čisto plave oči, prijaznega pogleda, polno prstanov na roki in majcen nasmeh na obrazu … Mislim,da je bila v mladosti zelo lepa in zelo zaljubljena … Rekla bi ji : starejša meščanska Gospa … Prisedla je k nama in se na prvi pogled zaljubila v  Oskarja in mi sama pričela pripovedovati njeno zgodbo … V nekem trenutku sem se počutila kot da gledam zaprto knjigo katera kriči, da jo nekdo prebere … ker je na polici osamljena … Pričela je z zgodbo, da sta bila z možem zaljubljena in srečna … na žalost brez otrok, ker ji ni uspelo zanositi ( zdravstvene težave ) … Veliko lepih stvari je povedala o svojem življenju z solzami v očeh … Ostala je sama, brez njega … Odšel je tik pred obletnico zlate poroke, za katero sta bila že vse dogovorjena … Ko je pripovedovala sem jo opazovala kako žalostna in sama je, povedala je da nima več solz da bi jokala za njim … V parku, razmišlja in pripoveduje kakšno življenje je imela … Kako je bilo lepo in kako grozno je na koncu … Pristala je v domu od žalosti, ker njega ni več … Toliko let skupnega življenja na koncu pa taka krutost … Ampak še vseeno je imela tisti nasmeh, pristen nasmeh … da je vesela, ker je preživela srečno življenje z njim, nasmeh na usta ji vsak dan privabi kakšen spomin iz mladosti katerega sta skupaj preživela in se smejala … Misli mi niso pustile kaj drugega razmišljati kot … Zakaj je življenje tako? Zakaj obstajamo če pa je kruto? Zakaj se kregamo, če ni vredno? Zakaj se obremenjujemo? Zakaj smo napeti? Zakaj razočarani?  Zakaj ne koristimo tiste dni, ki so nam dane na tej okrogli žogi? Smo srečni, ko zaslišimo ptička in zavohamo vonj rož? Srečni, ko smo še skupaj in ko nam je lepo? Veseli življenja pa čeprav je na koncu kruto … Tako kruto, da je še gospa prikimala in rekla : Ahhh saj ste še mladi, imate še čas 🙂 … Ampak ja : Kruto je, če ostaneš sam … Sam brez njega ( brez njih ) … Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zato … Življenje je tako! … Ahhhh pa imam spet za ‘ študirat ‘ 🙂 … Z gospo smo se dogovorili, da se srečujemo v parku in deležna bom še kakšne njene življenske zgodbe na klopci pod krošnjami … Jaz bom super poslušalec, ona pa pisateljica in mi bo brala … Ob tem pa pozabila, da je sama … Vsaka knjiga ima svojo zgodbo pa naj bo to kriminalka ali ljubezenski roman … Sama obožujem ljubezenske romane in mislim,da sem ga našla … Na zeleni klopci pod ogromnim drevesom … v parku!

Nič kaj prijetne misli za tako krasen dan, ampak realne … Zato pa čim bolj izkoristimo dan in ne razmišljajmo nič drugega kot to … Kako nam je lepo in kako nam bo lepo … Ko bomo čez leta sedeli na klopci in se bomo z veseljem in nasmehom na ustih … spomnili našega življenja kako smo ga preživeli najlepše kar se da …

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

In končno je tu, poletje … Pogled iz terase sega vse tja daleč nad sončno jutranjo Ljubljano! Pirini kosmiči so narejeni, nisem si mislila da bodo tako dobri! Če jih pravilno pripraviš … Mmmm slastno, navodila od moje lepe Alenke. Že komaj čakam jutrijšni trening, vadba je enkratna in izmuči te do konca! Potrebno je odvečne kile od poroda zbrisat stran oziroma bolj kot to … izoblikovati postavo in dobiti  ‘six pek’ po pariiiiiiiiih letih nazaj :), tak blag seveda … Pravijo : počasi se daleč pride … :)! Čeprav bi kar trikrat potolkla z čeveljcami in … BUM … jedla vse dobrote in bila, taka kot bi rada bila :)!    Vikend je bil super, čas za prijatelje in piknike … Vsakič znova ugotavljava kako imava pridnega otroka … Cel dan ‘ čilira ‘, si ogleduje in ne zajoče … Dobra vzgoja, seveda :)! Ha …

Čas z mojima dvema, je vedno prekrasen … Čas, ko ne služimo denarja … Čas, ko smo sami s sabo in se ne obremenjujemo … Sprašujem se  : ali  je denar moč ? Moč, ki kupi skoraj vse … Kupi ljubezen, kupi neresnično ljubezen, kupi več zdravja -če je mogoče, kupi srečo, ko si kupiš materialne dobrine … in posledično kupi nasmeh na ustih, ko držiš lepe stvari v rokah … Kupi potovanja in lepe spomine … Kupi stvari za tvojega otroka, kupi srečo …  ko vidiš njegov nasmeh. Ne kupi pa lasntega otroka in veselje ob njem . Čas z njim … Ne kupi pa daljšega življenja … Veliko je stvari, katere te osrečujejo ,materialne … Ampak najpomenbnejše so tukaj, z nami … Čas z svojim otrokom in čas z ljubljenimi osebami … Čas nasmehov in čas lepih spominov. Čas z bratom, sestro … Čas z prijatelji … Čas z starši … nono, nonotom … Ne kupi pa najpomenbnejšega, tistega kar šteje v življenju … Nekateri se premalo zavedajo, premalo … Čas bo zbežal in denar ne bo kupil tistega, kar si si želel v življenju … Zato je najlepše … če si znamo razporedit čas v življenju … tako za uspeh, kariero, družino … In ne hrepenimo vedno znova po nečem kar bi lahko imeli če bomo še malo več delali, bili uspešni … Lahko je biti pameten 🙂 in govoriti te stvari … Ko pa je tako težko! Saj vem … Ampak le kratko razmišljanje, da bomo danes kvalitetno preživeli dan z ljubeznijo 🙂 do osebe … pa naj bo to moški, ženska, mami, ati … otrok, nona … Prijatelj!

Imejte lep dan … Pijte veliko vode, poletje je tu!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …