Zvok večernega morja je zamenjal zvok mesta. Namesto udarcev valov v skale, slišim vlake in njihove bremze. Namesto toplega zraka, čutim in voham zimo. Po mislih mi teka miljon stvari pa vseeno čutim, da me prsti srbijo … Hotela sem že kaj poprijeti za računalnik na dopustu ampak nekako mi je domača terasa v večernih urah bolj namenjena. Ko mali škratje zaprejo svoje radovedne učke, si vzamem čas … Ko naš ati zopet zapakira ‘kufre’ in nas zapusti … je čas, za tipkanje 🙂 .
Krasno petkovo jutro je pred nami. Sonce je obsijalo kuhinjo in pripravila sem si hiter in enostaven zajtrk. Seveda ob tem mi ni manjkala niti skodelica kave. Naravnost obožujem kako dom preplavi vonj po jutranjem ritualu. – KAVI 🙂
Mamice pred sprehodom si vzemite 4 minutke in zajtrk bo na mizi, za na pot pa še pest oreščkov.
Pa lep vikend!
HITRO IN ENOSTAVNO
Zvok divjih rockerjev iz Metelkove mi naznanja,da poletja še ni konec. Pogled nad Ljubljano me vedno znova očara pa čeprav ga moje oko vidi večkrat dnevno. Ko se ozrem opazim,da banansta luna prav posebno sije, obdaja jo meglica noči. Sirene tulijo, utrip mesta je tu … V zraku je še vedno vohati tropski veter … no tako pravijo tudi na poročilih, in imajo prav 🙂 . Sprašujem se, če mi bo končno uspelo napisati nov blog, medtem ko stokrat ustanem in malemu korenjaku podam njegovo dudo nazaj v usta. Končno okrasiti novo spletno stran z novim zapisom.
Zvok v ušesih poje pesmi čričkov, sem pa tja kakšno žvrgolenje ptičkov in nad mano poleti kak galeb. Nebo je brez oblačka … vročina pripeka, paše mi. Paše mi zato,ker se spomnim kako bo čez kak mesec 🙂 plundra,sneg in sivina. Blahk! Sonce me nafila z energijo in pozitivo. Obožujem spomladanske in poletne dni. Več ljudi je veselih in sem pa tja še od kakega mimoidočega dobiš nepričakovan nasmeh. Če le ni ‘ živčen’ tudi zato,ker mu je vroče :)! En otrok spi, drugega zabava njegova Nani. Mami ima malo časa zase, da udari po tipkovnici. Me prav zanima, če mi bo uspelo spisati brez premora in bo O. zdržal malo časa brez letanja okoli hiše :).
Veliko oranžno sonce pred mano tone v morje, barve se prelivajo kot da bi nekdo vlekel črte iz barvne palete sem ter tja. Pogled iz terase je naravnost čudovit. Morje je kot ‘ogledalo’ in nekaj čolničkov si daje duška in vijuga gor in dol. Odkar ‘vejkam’, ko zagledam tako krasno podlago me popade,da bi se podala na morje in šibala 🙂 … dokler nebi padla od bolečin v ramenih :). Veter se umirja in ribiči počasi pripravljajo barke za nočni lov. Vonj borovcev me znova in vedno očara. Zvok morja, ki tleskne v skalo in se odbije nazaj je kot balzam za dušo. Takrat, ko otroci spijo in dejansko to slišim :)! Črički godejo svoj koncert … Toliko zvokov mi odmeva v ušesih, jaz pa samo sedim … sedim in poslušam. Hvaležna,da slišim …
