Midva + najina fanta = potep tja daleč v drugi svet. All we do is travel.

Vonjave popoldanske kave se raztezajo po stanovanju … vonj, ki mi je tako všeč. Pogled skozi okna ni nič kaj prijetno modro obarvan, sivina prevladuje v očeh … Palme v koritih poplesujejo v ritmu, ki ga veter narekuje. Pogled na teraso me seveda spomni na trope bi lahko rekli. Sredi Ljubljane sem si omislila palme in velike kamne ( ki mi jih je mož … no to nevem če lahko povem ha ha ‘ nabral’ za eno krasno reko in jih revež z prijateljem nosil po ‘ škatlah’ v višje nadstropje – jaz pa bila nadzorni seveda ha ha ) … in sem pa tja kakšen kaktus. Z leti sem ugotovila, da razne rože in začimbe na naši terasi ne uspevajo, ko sonce ‘ prižge ‘ svojo poletno moč, rastline požge in je vse brez pomena. Še posebaj je problem to, da nas v večini ni nič doma. Skačemo spomladi in poleti sem in tja … Zato ljubim stanovanje in vrata na ključ … brez vrta in dodatnega dela. Pa saj ne, da mi ne bi bilo všeč prekopavati vrt pa urejati … ampak nas preveč dobro poznam. Raje izkoristimo čas za raziskovanje kot pa, da bi planili na vrt ob prvem soncu 🙂 . TO SMO SEVEDA MI! Da me kdo ne bo narobe razumel 🙂 … Sicer pa najbrž imava oba traume od doma ha ha. Otroka iz hiše, vsako soboto na vrt pobirat kamne in jabolka, kosit … in tako naprej. Moj oče nas je dobro zverziral s takšnimi in drugačnimi opravili okoli hiše. Še prijateljice so se pripravljale na delo, ko so prestopile prag hiše 🙂 … da sem si lahko zaslužila izhod v bljižnjo diskoteko na sobotno noč. Brez dela ni jela, a ne 🙂 ?! No midva bova pa zaenkrat pošiljala na učne ure vrta najina otroka k babicam 🙂 … veliko dela je povsod. V trenutnem obdobju nam tako prija živeti v mestu.  Beri naprej

Pranje perila in prikupne čelade …

Dnevi letijo hitro, spomlad je najlepša. Najraje bi ustavila čas in imela skoraj samo ta letni čas in pa kak mesec poletja. Temperature so zakon, ravno prav … no edino večeri bi lahko bili toplejši. Pogled na cvetočo Ljubljano mi jemlje dih, magnolije so vsepovsod. Ljubljana mesto lepih dreves. Vse se prebuja, ptički žvrgolijo, ljudje smo boljše volje … po mestu odmeva glasba. Vrnili so se umetniki na ulice, festivali bodo oživeli in vse več je turistov. Včasih, ko se sprehodim po glavni ulici se mi zdi da redko slišim naš jezik. Lepo je videti tudi druge kako jo občudujejo 🙂 . Spomlad pa prinese tudi čas, ko operem na tone perila. Tega kar ni konca … ni konca … in ni konca. Seveda je tudi čas, ko je ati doma in s tem prinese neumnosti v naš dom. Takšne neumnosti, da mama pač vedno pere 🙂 ! To je stvar, ki bi jo ukinila ha ha. Sleči, obleči, peri, šivaj … Beri naprej

Vzgoja otroka … je priprava na življenje.

Pogled na zeleno osvetljen grad pred mano, zastava z vetrom plapola sem ter tja čeprav je oko ravno ne vidi čisto. Na desni strani mize sveča, ki mi mogoče malce preveč osvetljuje desno oko. Pogled na vazo z mačicami na kateri visijo ‘ spomladanski pirhi ‘ me spomni, da se bližajo sončni dnevi. Yes! Dom brez njega ni isti. Vedno isti občutki, pa še vedno se človek ne navadi. Manjka nekaj … Kot ‘ pokrov ‘ domačem loncu. Odlomljen delček srca. Sem si pa vsaj dober ‘ dil ‘ zrihtala … leva stran postelje ni nikoli prazna. No razen, če je obnašanje zelo grdo. Oskar mi greje drugo stran postelje, ko njega ni. Pred spanjem obvezno stiskanje in beseda rtm forever mami! Ej,  pa ti sploh veš kaj pomeni forever?! Kaj ? Ja za vedno … za vedno mami! Nočno zbujanje in : daj me v žličko prosim … No nič drugače, kot če je on doma 🙂 … Včasih prav držim pesti, da bo obnašanje lepo in mi ne bo treba uporabit stavka : Spal boš v svoji postelji. In konec. Pika. Bonus točke so šle 🙂 …

Beri naprej

Ljubezen lahko reši svet … zakaj to pozabljate ?

Našo rdečo božično zvezdo je zamenjal čipkasto bel kozarček z lepimi rumenimi narcisami. Še vedno je lepo cvetela ampak sem jo premaknila, ker je miza  kričala po trenutku pomladi 🙂 … Sprehod po tržnici in ogled pultov za katerimi stojijo včasih vsiljive branjevke me vedno preseneti z izbiro rožic … in to ravno takrat, ko si zaželim pomlad. Čeprav pogled skozi okno ni nič kaj pomladen …  še vedno mi skozi veke beži siva turobna svetloba in mokra terasa ni nič kaj prijetna na pogled. Mogoče pa so ljudje zato tako ‘ žleht ‘ 🙂 … Je krivo vreme ? Je kriva luna ?

Beri naprej

Delček našega doma … življenja s fanti.

Zvezdnato nebo nad mano, svetijo se kot pravi mali krisatlčki. Barva mesta v daljavi se zliva z nebom v megleno oranžno barvo. Jaz pa razmišljam in poslušam zvoke tišine. Razmišljam o pogovorih, ki sva jih danes imela z Oskarjem. Včasih sploh ne morem vrjeti kako hitro raste in se sprašujem kam čas beži. In kdaj sploh zbeži mimo? Biti mama dvem fantkom. Kdaj se je to zgodilo? Nikoli si nisem predstavljala kako sploh je biti mama. Zdaj, ko to vem … se klanjam vsem mamam. Sploh pa tistim, ki imajo več malih škratov. Kako je imeti hčerko najbrž ne bom nikoli vedela, ker če bi imela še enega sem skoraj prepričana, da bi bil fant 🙂 . Ampak moram priznati, da mi je všeč tako.

Beri naprej